Kdor prvi udari z mečem …

V Odmevih (Družina 2, 14. januarja) me je k pisanju spodbudila misel, da so predstavniki Cerkve v zgodovini, da bi bili všečni vladarjem, množicam ali ideologiji, blagoslavljali sredstva za smrt: topove in puške – uničevalce življenja ... Sam bi še dodal, da tudi vojakov, čet in bataljonov, recimo naših domobrancev! Ko so fantje odhajali na fronto, so jim ob blagoslovu nekateri duhovniki zaželeli še »ostro sabljo« in »dober nišan«.

Je bilo to prav, če pomislimo na Jezusove besede, da kdor za meč prijemlje, bo z mečem pokončan? Svojim učencem je, ko so ga aretirali rimski vojaki, zabranil, da bi potegnili meče in jih pobili vsaj nekaj, vsaj, da bi reagirali na zmoto in pokazali hrabrost; vročekrvni učenec Peter ga je sicer prehitel in vojaku odsekal uho, pa mu ga je Jezus takoj čudežno dal na svoje mesto. Če bi bila takšna volja, bi bil Jezus tako in tako lahko čudežno pometal vse vojake od sebe, ali pa bi se prišli zanj bojevat ne...