Nova evangelizacija smrti

Ob prebiranju 39. številke Družine sem se zelo razveselil osrednje teme, ki je obravnavala pokop telesa v krsti. Zadnja leta kristjani nemo opazujemo preštevilne pogrebe z žaro in nič ne rečemo. Takšni pogrebi se mi zdijo nekam sterilni in neosebni. Nič več se ne poslavljamo od telesa dragega pokojnika, ampak neprizadeto gledamo v bleščečo žarno posodo, v kateri je le malo ostankov pepela sežganega telesa. Včasih se mi zazdi, da pogrebcem še največ pomeni fotografija pokojnika, ki je postavljena ob žaro. Morda bi bili nekateri najbolj potolaženi, če bi šli v sprevodu do groba le s to fotografijo in jo tam položili v majhno lino, ki je izkopana v grob.

Ko doma skrbimo za bolne člane svoje družine, se trudimo biti do njih spoštljivi in s posebno pozornostjo negujemo njihovo bolno telo. Ali naj se s smrtjo ta spoštljivost do njihovega telesa konča? Vsi imamo najbrž izkušnjo, da ob večjem pospravljanju stanovanja ali selitvi težko zavržemo...