Berlinski zid

Ob nepozabni obletnici sem prisluhnila odličnim razpravljalcem in v mislih so se mi obudili spomini in odvrtel se je film.

Svoboda! Pritrkavanje, vsa vas je bila zbrana, s šolskih oken so visele zastavice. Oče je na šolski zid napisal vzpodbudno parolo. Po štirih letih se je vrnil pregnani župnik. Kmečki fantje – partizani so se vračali na svoje domove in vse naj bi bilo, kot je prav.

A prišli so lažni preroki, ki so hrepeneli po oblasti in obljubljali ljudem raj na zemlji. Vzklilo je sovraštvo do urejenega sveta, do uspešnih in bogatih. »Bili smo nič, bodimo vse!«

Kakšen teden po osvoboditvi se je iz naše vasi pred smrtno nevarnostjo v Ljubljano umaknil naš župnik, blaga duša. Zelo smo bili ponosni nanj. Bil je pranečak pesnika Franceta Prešerna. Pijani invalid je kričal sredi vasi: »Samo še enkrat naj pride, ubijem ga.« Stari, urejeni svet je ugašal za vedno.

Leta 1947 je moj oče spregovoril, lahko bi rekla, prerošk...