Moje žive jaslice

»Jezus se je rodil v štali,« je stavek, ki me je (močno) nagovoril v preteklosti na nekem molitvenem srečanju in še danes odmeva v meni. Ob vsem dogajanju v naši državi me spet nagovarja prav ta štala – štalica: borna, zaprašena, pajčevinasta, temačna in zaudarjajoča po gnoju. Nič kaj kraljev-
ska okoliščina za rojstvo Kralja kraljev. In vendar je bila to prva »katedrala«, v katero je vstopil živi Jezus in se vsem daroval na oltarju zaprašenih jasli. Družbo sta mu ob Mariji in Jožefu delali še živali, ponižni, topli, neuki, a popolnoma zazrti vanj, ne vedoč, kdo je to dete.

In prav ta borna štalica mi prinaša tolažbo, upanje, veselje in odrešenje. Če Bog ni okleval pred štalico na pastirskih poljanah, potem ne okleva tudi pred štalo kateregakoli človeka na svetu – tudi pred mojo ne. Ne obide tudi hlevov src, za katere molim in prosim. Kakšno upanje! Bog sredi pajčevine naših navezanosti, med prahom naših skrbi, ob potokih gnojnice in ob...