Letošnje pismo, ki smo ga slišali v dveh delih (prvi in drugi del), se je končalo z opravičilom vernikom, ker so jih škofje doslej premalo poslušali. Pa smo dali besedo nekaj vernikom in jih prosili za njihov odmev na slišane oz. prebrane besede.

Peter Berden, Ljubljana: Nagovarjajte nas duhovito in prijazno

Peter Berden. FOTO: osebni arhiv

Dragi pastirji slovenske Cerkve, hvala za pismi, ki ste ju poslali slovenskim ovčicam, belim in črnim. Hvala tudi Družini, da ju je objavila na svoji spletni strani, saj nam tako omogoča, da ju lahko v miru preberemo in premislimo. Na koru z mladinskim zborom prejšnjo nedeljo in na klopci ob otroškem zborčku danes se besede ob vihranju misli včasih izgubijo. In tako, kot ste se vi opravičili nam, da nas včasih ne slišite, se tudi jaz opravičujem vam – smo pa oboji pripravljeni na sprejemanje in razumevanje.

Ob branju me spremlja prijeten občutek, da ste mi blizu. Verjetno k temu nekaj prispeva to, da vas je pol del moje generacije. Vi ste se pomladili, jaz postaral, pa smo skupaj. Vaše vabilo v prvem pismu me je spominjalo na Noeta, ki na ladjo vabi 'vse živo', da bi ga odrešil pred vesoljnim potopom. Tudi mi težko ubežimo poplavi informacij, novic in ekranov, še posebej, če smo v valovih sami. Lepo je biti del živega občestva, ki si po nedeljski maši ob kavi deli veselje in skrbi. V tem občestvu se najdeta topla beseda in vroča kava za vse, tudi za brezdomce in osebe s posebnimi potrebami (kar smo pogosto mi vsi).

Danes skupaj iščemo več prostora v našem šotoru. Vsi smo dobrodošli, vsak najde kaj, kjer lahko pomaga. Kot pravite: samo prisluhniti moramo Svetemu Duhu. In v tem Duhu vas vabim, da nas nagovarjate duhovito, saj prijazna beseda vedno pravo mesto najde, če se ob tem nasmejimo, pa je zlepa ne pozabimo. Uspešno postno plovbo nam želim na skupni barki!

Tina Šikonja Hudelja, Vinica: Prepoznala sem sebe

Tina Šikonja Hudelja. FOTO: osebni arhiv

“Mnogi so šli za gospoda, namesto za Gospodom,” … 

… je eden mojih preteklih izrazov bolečine. Podobno se v drugem kontekstu pozneje izrazi škof Matjaž? Priznam, nasmehnila sem se. Prvič, ker mi je godilo in drugič, ker sem, Bogu hvala, zdaj že zmogla tudi sebe prepoznati v prav tako nerodni vlogi. 

Vzbudi mi pozornost izraz sinodalnost. Proces preseganja tistih vzorcev znotraj cerkvene kulture, ki jih še ni prenovila eklezilogija občestva (Vatican News). “Poslušanje je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo. Vse je nastalo po Besedi (Jn 1,3), po odnosu,” med drugim prebiramo v letošnjem pastirskem pismu za postni čas. 

V življenju je kakor v zakonu. Velja za vsako skupnost, tudi za Cerkev. Dober zakon med možem in ženo je ekipa, ki si z Božjo pomočjo vztrajno prizadeva za skupno dobro. Ob trenjih skličeva time-out in si prisluhneva. Te vrste iskreno prizadevanje je lahko molitev že samo po sebi, ko z vso nežnostjo iščeva pravičnost. 

Spoštovani škofje in druge zaslužne osebe, hvala za vaš trud, da nam utrjujete zavedanje o pripadnosti občestvu tistega, ki se imenuje Ljubezen in vabi k soodgovornosti ter navija za rast prav vsakega izmed nas.  

Matej Cepin, Ljubljana: Voditelj nikoli ne posluša dovolj

Matej Cepin. FOTO: Anže Prohinar 

Beseda, ki me v letošnjem pastirskem pismu najbolj nagovarja, je poslušanje. Škofje omenjajo poslušanje Svetega duha in poslušanje sočloveka kot dva prva koraka v sinodalnost in prenovo Cerkve.

Kako težko je sredi kaosa vsakdanjega življenja gojiti držo poslušanja! Vzdrževati mir srca v molitvi. Vztrajati v poslušanju, ko ti drugi govori nekaj, kar ti ni všeč. Poslušati svoje telo, ko ti od prevelikih naporov napoveduje bolezen. Vzeti si čas za tihi premislek, načrtovanje in branje.

In koliko pomembneje je, da si držo poslušanja nadenemo tisti, ki smo v življenju postavljeni za voditelje: na delovnem mestu, kot očetje ali matere v družini ter v župnijskih skupinah.

Dve leti skušam načrtno krepiti svoje voditeljske sposobnosti in eden največjih zakladov, ki sem jih na tej poti prejel, je bilo načelo: skušaj najprej razumeti drugega, šele nato biti razumljen.

V sinodi tolikokrat omenjena soudeležba (ali participacija) se dogaja ravno preko tega mehanizma: preko voditelja, ki posluša in s tem odpira prostor za delovanje. V slovenski kulturi, tudi v Cerkvi, pa smo pogosto zasidrani v prav nasprotni misli: vodja je tu zato, da misli in da pove, kako se bo delalo.

Opravičilo škofov, da v preteklosti niso poslušali, je tako na mestu. Voditelj namreč nikoli ne posluša dovolj. Je pa takšna opravičila bolje postaviti v konkreten kontekst in jih izreči tistim, ki so jim konkretno namenjena. Nevarnost takšnih splošnih opravičil je namreč, da prizadeti nikdar ne ve, ali je imel vodja ob pisanju res v mislih tudi njegov primer ali ne.

Roman Vučajnk, Polhov Gradec: Iskreno povabilo vsakemu verujočemu

Roman Vučajnk. FOTO: arhiv oddaje Reflektor

Postno pismo slovenskih škofov razumem kot iskreno povabilo vsakemu verujočemu k delovanju v skupnosti, pravzaprav k premišljeni odločitvi, da Cerkev živimo, ne le, da se ustavimo pri statusu, da ji člansko pripadamo ter se z njim zadovoljimo ali celo zgolj izgovarjamo. Pismo obenem dojemam kot blagi pastirski opomnik, kod vse v Odrešenikovih besedah in v Njegovem zgledu nahajati resnično osnovo za živeti skupnost poklicanih in sklicanih. 

V sinodalnem času bo laičnemu delu svete, katoliške in apostolske Cerkve v veliko oporo zgled naših pastirjev v delovanju, njihova pozornost in njihova zavzetost, zato pozdravljam držo, ki so jo v pismu izrazili z obžalovanjem za svojo odsotnost iz stika s tistimi, ki so jih potrebovali. 

Končno je tudi prošnja po molitvah vseh vernih za dobro opravljanje svoje službe izraz ponižnosti, vendar tudi odločnosti, da s službo nadaljujejo. Ta ponižna odločnost je pod delovanjem Svetega Duha tako za avtorje, kot tudi bralce postnega pisma stav, v katerem skupaj živimo poslušni Božjemu klicu. 

Svoje mnenje o pismu škofov za postni čas nam lahko napišete na našem FB profilu Družina.si.