Vatikanski časopis L'Osservatore Romano je v teh dneh objavil odmev petih duhovnikov z različnih koncev sveta na pismo, ki ga je papež Frančišek 4. avgusta letos, ob 160-letnici smrti Janeza Marije Vianneya, napisal svojim »bratom duhovnikom«.

Santosh Kumar Digal, duhovnik iz Indije (Odisha)

Pismo svetega očeta je »pomemben vir vere in bratske ljubezni, polno upanja in spodbud«, piše indijski duhovnik. Po Digalovem mnenju papež upravičeno duhovnikom pravi, kako pogosto »zapustijo vse«, da bi delovali v vsakdanjem življenju svojih skupnosti, ter podeli svojo izkušnjo: »V 19 letih duhovništva sem slišal, izkusil in videl, kako duhovniki na oddaljenih in težko dostopnih krajih ali področjih opravljajo raznovrstna pastoralna opravila: oznanjajo Božjo besedo v različnih razmerah in ljudem prinašajo upanje z ljubeznijo, v duhu služenja in prizadevanja, utrjujejo skupnosti, pomagajo revnim, pospešujejo človekove pravice, človeško dostojanstvo in socialno pravičnost, kljub številnim težavam in izzivom.

K temu, kar delajo, jih spodbuja Jezusova ljubezen in ljubezen oseb, ki potrebujejo navzočnost, podporo in soudeleženost duhovnikov v svojem življenju. To delajo brez hrupa in vse prenašajo s potrpežljivostjo, prizadevanjem in pogumom.

Papež ima prav, ko pravi, da obstajajo duhovniki, ki trpijo in prenašajo veliko bolečino zaradi napak, ki jih niso zagrešili. Včasih predstojniki duhovnikov, škofje in osebe, ki imajo druge vodstvene vloge, razumejo duhovnike in jih podpirajo v njihovih težavah. Obstajajo pa tudi primeri, ko jih ne razumejo in duhovniki kljub temu še naprej vztrajajo v svojem poslanstvu ter so velikodušni pri apostolatu. Božja milost podpira duhovnike, ki »zvesto in velikodušno posvečajo svoje življenje v služenju drugim«.

Osebno sem izkusil, da sem se v trenutkih nasprotovanj in težav v osebnem življenju ali pri pastoralnem delu pogosto spomnil »lepih trenutkov« prvega klica v duhovništvo, ki so me spodbudili, da sem sledil Jezusu, kljub svojim omejenostim; z naklonjenostjo se spominjam oseb, ki so vplivale name in so hodile z menoj na poti formacije v semenišču ter pri pastorali, posebej svojih staršev in sorodnikov, vzgojiteljev v semenišču, škofov, prijateljev duhovnikov ter laikov iz različnih družbenih okolij. Njihova ljubezen in naklonjenost sta obogatili moje življenje in moje duhovniško prizadevanje, da bi se posvečal Jezusu in njegovemu poslanstvu.

Papeževo pismo vse duhovnike spominja, naj obnovijo duhovniško življenje in misijonarsko delo iz ljubezni do evangelija ter služijo drugim v zvestobi, z odprtim srcem, prinašajoč upanje in ljubezen trpečemu svetu, v katerem danes živimo. Družbenopolitični in gospodarski izzivi, s katerimi se moramo soočati, so vedno večji. Sredi takšnih razmer sveti oče bratsko spodbuja, naj nadaljujejo s pastoralnim življenjem iz ljubezni do Jezusa z gorečnostjo in močnim duhom.

Zahvaljujem se papežu Frančišku za to pomembno pismo duhovnikom, ki je prišlo v pravem trenutku. Resnično mi veliko pomeni. Prihaja iz njegovega srca in kaže njegovo veliko ljubezen do duhovnikov. Njegove besede nam prinašajo upanje, ljubezen in naklonjenost ter nas spominjajo, naj ostajamo trdni pri našem pastoralnem delu ter poslanstvu za Gospoda.

Dominic Ngo Quang Tuyen, duhovnik iz Vietnama

»Papež v pismu govori kot prijatelj, učitelj in oče. Kot prijatelj se izraža z najiskrenejšimi besedami in poudari, kako Jezus želi, da bi njegovi učenci znali biti njegovi prijatelji (»ne imenujem vas več služabnike … imenoval sem vas prijatelje«).

Kot učitelj podarja svojim duhovnikom priročnik za premagovanje težav, ki jih je doživel on sam in govori o izkušnjah drugih oseb, ki jih je srečal v svojem apostolskem življenju.

Kot oče spodbuja duhovnike, ki doživljajo težave in stiske. Izraža svoje veselje in spodbuja duhovnike, naj opravljajo svoje poslanstvo ter tudi podaljšajo to veselje vse do visoke starosti.«

Vietnamski duhovnik se ob tem sprašuje, kako naj odgovori na papeževo pismo ter dodaja svoj oseben odgovor. Takole zapiše: »Mislim, da je to pismo namenjeno meni. Rad imam papeža in se mu zato zahvaljujem. Papeža prosim, naj moli zame, 71-letnega duhovnika, ki je poleg drugih preizkušenj 13 let preživel v zaporu, doživel sedem operacij srca … in zdaj opravlja poslanstvo kot župnik ter odgovorni za razne misijone; vesel, da lahko uresničuje odgovornost, ki mu jo je zaupala Konferenca katoliških škofov v Vietnamu za evangelizacijo njegove ljubljene države.

Navajen sem brati novice o papežu in njegove dokumente ter od blizu spremljati korake, ki jih uresničuje na svoji apostolski poti s posnemanjem Jezusa Kristusa ter izraženimi besedami, življenjskim slogom ter posebej preko veselja pri svojem poslanstvu.

Papežu želim reči: »Rad vas imam, sveti oče.« Kakor eno izmed mnogih pričevanj sem vaš pomemben nauk in dokumente prevedel v vietnamski jezik in jih prenesel svojemu ljubljenemu vietnamskemu ljudstvu. Sveti oče, moliva drug za drugega.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media