Na praznik Marijinega vnebovzetja smo med slovesnimi mašami slišali veliko lepih, pozitivnih misli. Preberite si, kaj so v njih povedali slovenski škofje.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore, Brezje

Obenem pa smo kristjani ob današnjem praznovanju polni veselja tudi zaradi tega, ker se v svoji veri zavedamo, da je Marija samo prva predstavnica človeškega rodu, ki je deležna polnosti bivanja v nebeški slavi, ki je poveličana. Obljuba poveličanja velja tudi za vse nas. Tudi nas vse bo Jezus sam odvedel v Očetovo hišo. Ko se torej danes oziramo v Marijo in jo slavimo kot poveličano nad vsa nebesa, se oziramo tudi v svojo prihodnost. Tudi mi smo po Božji dobroti ustvarjeni za poveličanost, tudi mi smo po Jezusovi ljubezni odrešeni in poklicani v svetlobo, v luč, v kakršni že prebiva Marija. In to upanje je močnejše od vsega, kar nam more življenje postaviti na pot. Upanje, ki živi iz Jezusovega trpljenja in vstajenja, upanje, ki se hrani iz Marijine nebeške slave, je močnejše tudi od smrti same. In zato je tako neuničljivo, je nezlomljivo. Bratje in sestre, bodimo ljudje upanja, bodimo ljudje prihodnosti, zagotovilo poveličanosti človeškega življenja ohranjajmo živo v sebi.

Koprski škof Jurij Bizjak, Koper

Družina je prva šola veselja, zlasti veselja do življenja. Je prva šola veselja do življenja, ker je izvor življenja in ker brez družinskega veselja ni nobenega veselja! Kaj pomaga toliko lepih uspehov in dragocenih dosežkov, če pa je doma vse narobe in svojega veselja nimaš s kom deliti. V družini se najprej in najlepše bridkost porazdeljuje, veselje pa podvaja. Piše modri Pridigar: »Preganjaj jezo iz svojega srca, odganjaj hudobijo iz svojega telesa!« (Prd 11,10). »Veselega darovalca je Bog vesel« (2 Kor 9,7). Apostol Pavel nas spodbuja: »Veselite se vedno v Gospodu. Zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu!« (Flp 4,4-5). Razveselimo se danes z Nebeško Kraljico in zapojmo z njo: »Moja duša...«

Murskosoboški škof Peter Štumpf, Turnišče



Vnebovzetje Device Marije že pomeni začetek naše večnosti. Marija prva, za njo pa tudi vsi drugi ljudje gremo tja, kamor spadamo – v nebesa. Ljudje preprosto ne moremo spadati drugam kakor v nebesa. Bog nas ni ustvaril za nič drugega, kot samo za nebesa. Vendar pa ostaja odgovornost, ki je na nas in naši odločitvi. V nebesih se nekateri ne bodo slišali in ne videli, ker niso ljubili. V nebesih so samo tisti, ki ljubijo. Tam, kjer človek umre, tam nadaljuje svojo večnost. Če umiramo v ljubezni, večnost nadaljujemo v ljubezni. Če umiramo v sovraštvu, večnost nadaljujemo v sovraštvu, ki pa nima mesta v nebesih.

Celjski škof Stanislav Lipovšek, Petrovče

Praznik Marijinega vnebovzetja slavi delo odrešenja, ki se je najprej uresničilo na Mariji, je zato resničen praznik veselja, tolažbe in upanja, ki vabi k novemu začetku na vseh področjih, zlasti v naši hoji za Kristusom v krščanskem življenju. Na novo pot in k novemu začetku nas bo povabilo novo šolsko, veroučno in tudi pastoralno leto, ki se že približuje. K temu novemu začetku nas na poseben način vabi drugi del sinode škofov, ki bo letos oktobra v Rimu in bo nadaljevala že oktobra lani začeto delo za blagor družine, te osrednje in temeljne ustanove človeške družbe in Cerkve, s katero smo vsi tako globoko povezani; iz nje izhajamo, v njo se vračamo, v družini in po njej dosegamo polnost, srečo in smisel življenja.



Mariborski nadškof Alojzij Cvikl, Ptujska Gora

Vnebovzetje Marije je zaključek poti, ki ni bila dosti drugačna od naše. Marija se je veselila in doživljala tudi bolečino. Svojo vero je živela sredi vsakdanjih opravkov in vsakdanjih skrbi vsake matere, ki skrbi za vsakdanje življenje: hrano, obleko, hišo ... Ravno to njeno vsakdanje življenje je bilo polje, na katerem se je razvijal poseben odnos z Bogom, med njo in Sinom. Od nas se je razlikovala le po globlji veri in večjem zaupanju v Boga. Tudi v njenem življenju so bili trenutki, ki jih ni razumela, je pa vse ohranjala v svojem srcu, o njih premišljevala in jih izročala Bogu. Kolikokrat smo tudi mi v podobni situaciji, ko nečesa ne razumemo, ko ne vidimo smisla, ko se nam vse zdi pretežko … Ne ostanimo sami v teh trenutkih, pustimo, da se nam Marija pridruži, da nas spremlja v naših radostih in bolečinah ter nas nauči, kako lahko vse to izročamo Bogu. Danes smo v evangeliju slišali, da svoji sorodnici Elizabeti ni prinesla samo svoje bližine, svoje pripravljenosti in pomoči, ampak tudi Jezusa. Prinesla je Njegov evangelij in Njegovo odrešenjsko moč.

Novomeški škof Andrej Glavan, Zaplaz

Marijina slava izvira iz neskončne velikodušnosti Boga do ljudi, razodeva pa tudi dinamiko Božjih darov. Devica posluša in spolnjuje Božjo besedo, zato je blagrovana. Poslušati in spolnjevati Božjo besedo pomeni oblikovati se po njem, ki je v nas utelešen, živeti iz sreče Boga, da je postal eden izmed nas, da bi bili mi vsi lahko božji. Ko Marija zapoje: »Moja duša poveličuje Gospoda,« v njenih besedah odmeva pesem izvoljenih v raju. Angeli, pravi bogoslužje, jo veselo spremljajo. Njihovo veselje ni zaradi Marijine slave, ampak zaradi sijaja Božje ljubezni do človeštva. Narava in poklicanost tega človeštva se končno dopolnita v razodetje veličine te ljubezni. V Mariji poveličujemo Božjo ljubezen do človeka, veličino Božjega odrešenja, ki se bo ob svojem času dopolnilo tudi v nas, kot se je v njej, ki zdaj prosi za nas.

Vir: SŠK
foto: Tatjana Splichal