Vsakdo od nas je od prvih, najzgodnejših let do današnjega dne sprejemal odločitve, da je postal to, kar je zdaj. Odločitve so bile drobne, kratkotrajne (vstati ali ne vstati, ko zvoni budilka, narediti nalogo ali ne) ali pa odločilne (izbrati poklic, poročiti se z izbrano osebo in kdaj, biti kristjan).

Beseda odločitev izvira iz korena besede 'ločiti'. Reči nečemu 'da' pomeni reči 'ne' nečemu drugemu. Zato so odločitve včasih težke. Zato je vedno bolje, da sprejmemo kako odločitev enkrat za vselej in se nam potem ni treba več odločati in je sprejemati vedno znova. Če se na primer odločimo, da bomo vedno vstali, ko bo zvonila budilka, se naši možgani ne bodo vsakič znova ukvarjali s to nepotrebno odločitvijo. Manevrskega prostora bodo imeli več za kaj drugega.

Vzporedno z odločitvami pa je človekova osnovna drža odgovornost. Beseda izvira iz korena besede 'odgovor'. Dati odgovor izzivu, tj. svoji odločitvi. Stati pokončno za svojimi dejanji. Če smo se narobe odločili, to tudi priznati in iskati boljšo rešitev.

Starši smo otrokom najboljši zgled, kako se pravilno odločati. Ali najslabši.

Kaj pa otroci?

Njihove odločitve so pogojene z željami, ki so bodisi uresničljive bodisi težko dosegljive, pametne ali nesmiselne. O njih se z njimi pogovarjamo od najzgodnejših dni otroštva pa do trenutkov, ko pred nas, zrele in (pre)izkušene, prihajajo že odrasli. Vsako, ampak res čisto vsako odločanje je treba pri svojem otroku vzeti zares. S tem damo svojemu otroku zavest, da ga poslušamo, jemljemo resno in da so njegove odločitve pomembne.

Temeljno sredstvo, s katerim otroku sodelujemo in mu pomagamo pri njegovih odločitvah, je pogovor. Ne poneumljajmo otrok z otročjo komunikacijo (Boš papcal špinačko? Ne boš?), ker ga na tak način ne vzgajamo v svet, kjer se ne 'papca', temveč 'jé', in v katerem je temeljni videz navaden, ne pomanjšan, torej ne 'špinačka'. Prav tako ga ne navajajmo na lažno dejstvo, da o tako vsakdanjih stvareh, kot so hrana, počitek, obleka, ne odloča sam.

Tu se zatakne. Doživeli smo že upor in trmo, ker je hči hotela ves teden biti v pikastih pajkicah ali je sin izpljuval stročji fižol. Odločila se je, odločil se je, trdno stoji na svojih okopih. Zaradi tega ne bomo začeli nove vojne. Pač pa naj si hči zvečer sama opere pajkice, da ne bo šla umazana v vrtec, in naj sin namesto fižola ne dobi čokolešnika. Naj sprejme odgovornost za svoje odločitve.

Kje je meja v času, ko mi namesto otroka sprejemamo odločitve zanj, kdaj pa začne odločati sam? Če se bomo z otrokom veliko pogovarjali, če smo mu dajali pravi zgled, bomo vedeli, da smo mu dali pravo popotnico in kdaj je torej pravi začetek, da umolknemo in stopimo ob stran. A zaupajmo svoji drži, svojemu nasvetu.

Kaj pa Jezus?

Ob dogajanju v Kani Galilejski nam je Marija, Jezusova mati, v zgled, kako stati ob svojem »otroku« in njegovih odločitvah. Skupaj so bili na svatbi. Jezus, že odrasel mlad moški, je materino opozorilo, da »nimajo vina«, sprva zavrnil, češ da »še ni prišla njegova ura«. Zakaj ji je tako odgovoril, ne vemo. Njegova mati pa ni silila vanj, pač pa se je obrnila na služabnike in jim rekla: »Kar koli vam reče, storite.« Poznala je sina. Vedela je, da bo razmislil ob njenih besedah in jih bo razumel. Vedela je, da mu mora dati čas za odločitev. Vedela je tudi, da se bo njen sin prav odločil. Vedela je vse to, ker sta ga z Jožefom tako vzgajala in ker ga je vodil Bog, njegov Oče. In Jezus se je odločil.

Kaj pa naša bližina z Bogom?

Na poti k pravilnim odločitvam je temeljni spet pogovor – tokrat z Bogom, torej molitev. Ko se odločamo, ga prosimo za razločevanje dobrega od slabega in za preudarno razsojanje.

Molimo tudi takrat, ko se odločajo naši otroci. In tudi takrat, ko se ne odločijo tako, kot smo pričakovali.

Marijine zadnje znane besede v Svetem pismu so: »Kar koli vam reče, storite.«

To govori naša Mati tudi nam. Prisluhnimo, kaj nam Jezus govori.


Sedem pametnih odločitev

· Bodi dejaven.
Prevzemi odgovornost za svoje življenje. Lenoba povzroča nezadovoljstvo in šibko samopodobo.

· Začni s ciljem v mislih.
Določi svoje življenjsko poslanstvo in cilje, ki naj bodo dosegljivi, a ne prelahki.

· Najprej najpomembnejše.
Določi prednosti in najprej izpelji pomembnejše načrte.

· Misli zmagam – zmagaš.
Deluj v duhu, ki dopušča zmago vseh sodelujočih.

· Najprej poskusi razumeti, nato išči razumevanje.
Iskreno prisluhni drugim, bodi sočuten.

· Sodeluj z drugimi.
Delaj z drugimi, da bi dosegel več. V slogi je moč.

· Počivaj po opravljenem.
Redno obnavljaj svoje moči, da boš zmogel nove korake.