Vstal sem, vzel baterijsko svetilko in jo mahnil ven. Seveda! Na kompostniku je vneto kopala za ostanki hrane lisica. Ko me je zagledala, se je s sklonjeno glavo potegnila v gozd, le meter nad njo pa sta jo bliskovito preletavali lesni sovi, katerih predirni klici so me spravili od tipkovnice računalnika, za katerim zdaj spet sedim in nadaljujem s pisanjem. Lisica sov vsekakor ne bi zanimala, kaj šele, da bi jo napadali, toda razlog za njuno napadalnost ni bil prav daleč. Pred oknom spalnice sem že pred desetletji obesil gnezdilnico za lesno sovo, ki tudi letošnjo pomlad ne sameva. Ravno ta hip gledata iz nje dve puhasti in okrogli glavi, ki zvedavo motrita dogajanje pod njo. Nekje v ozadju, čisto na koncu lesenega soda, ki služi za gnezdilnico, je snop svetilke ošinil tudi druge mladiče oziroma frfotanje njihovih perutk, ki jih z vsakim dnem vedno bolj vneto preizkušajo. Lesna sova je znana po tem, da je srčna pri obrambi mladičev in tvega boj z bistveno večjim sovražnikom. No, lis...