Prispevek v celoti je bil objavljen v reviji Najst.

Prihajaš iz Vuzenice, nogometno si zrasel v Dravogradu, a se izjemno mlad, pri 16 letih, odpravil v italijansko Atalanto. Koliko poguma je bilo potrebnega za to odločitev?

Moj prvi korak od doma je predstavljalo eno leto Ljubljane, ko sem igral za Bravo, kjer sem imel vse, kar sem potreboval za igranje, šolanje in življenje. To je bila vmesna stopnja samostojnosti. Vsak športnik sanja o tujini, o nečem več. Ni me bilo strah, vedel sem, kaj želim: živeti od nogometa. In to mi je uspelo. Nogomet je moja služba, vse vlagam vanj.

Si torej že sredi najstniških let natanko vedel, kaj bi rad počel v življenju?

Ja, čeprav sem končal srednjo šolo – vesel sem, da je tako –, mi šola nikoli ni bila prioriteta. Z drugimi besedami: ni me zanimalo nič drugega kot nogomet. A je vseeno nujno, da imaš neko izobrazbo, saj se številnim v športnih karierah zalomi. Zato je dragoceno imeti načrt B. Po srednji šoli (Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije, op. a.), kjer so imeli veliko razumevanja za mojo kariero, sem se odločil, da se za zdaj ne bom vpisal na fakulteto. Popolnoma sem se osredotočil na nogomet in to se mi obrestuje.

Ni me zanimalo nič drugega kot nogomet. A je vseeno nujno, da imaš neko izobrazbo.

Kaj ti je ob odhodu v Italijo predstavljalo največji izziv?

Jezik. A tudi za to zagato je poskrbela organiziranost kluba. Tujci, ki smo potrebovali pomoč pri jeziku in šoli, smo jo tudi dobili. Zato sem že hitro začel razumevati italijanske besede. Pomagala sta mi tudi Josip Iličić in Jasmin Kurtić, ki sta takrat igrala za Atalanto. Po enem letu pa sem lahko samostojno komuniciral z okolico. Zdaj italijansko govorim tekoče. Kasneje sem igral še za Pescaro, kjer sem nastopal v mladinski ekipi, in Reggino. Po novo priložnost sem odšel na Ciper, a se po menjavi trenerja nisem naigral. Potem je prišla ponudba Olimpije. Prvo sezono sem sedel na tribuni, drugo na klopi. V tretjem letu pa mi gre odlično. Končno sem dobil priložnost, da pokažem, kaj zmorem.

Katere pasti prežijo na mlade športnike, ki odidejo v tujino?

Treba je vedeti, kam se odpravljaš. Vsi bi radi imeli zagotovljen dober finančni vidik prestopa. A včasih je ta manj pomemben, bolj ključno pa je izbrati klub, ki bo prinesel več znanja in izkušenj. A brez treninga ni nič. Povsod, kjer sem igral, sem poleg klubskih treningov delal še dodatne. Če na primer sediš na klopi dan pred tekmo, na dan tekme in dan po tekmi, praktično nimaš aktivnosti oziroma te niso intenzivne. Tri dni v tednu tako rekoč izgubiš. Če želiš biti profesionalec, je pomemben vsak dan.

Preseliva se v bolj osebno sfero tvojega življenja. Pri 22 letih si oče in mož. Kaj ti pomeni zakon?

Zakon je zveza z najbližjo osebo, ki ji lahko zaupaš, se z njo pogovarjaš, medsebojno se podpirata. Gradiva življenje, kakšnega sva si predstavljala. Ženo, ki je eno leto starejša, sem spoznal malo pred odhodom v Italijo. Skupaj sva že šest let, poročena eno leto. Skupaj z mojimi starši je prihajala k meni na obiske v Italijo. Ko sem bil v Reggini, je bila vse več z mano. Domov se je vračala zaradi šole. Na Cipru sva bila praktično ves čas skupaj. Če ne bi oba verjela v to, kar sva gradila skozi leta, se ne bi poročila. Vesela sva, da je tako. Oba sva si vedno želela biti mlada starša. Zdaj imava največ energije in časa za ukvarjanje s hčerko. To je nekaj najlepšega.

Oba sva si vedno želela biti mlada starša. Zdaj imava največ energije in časa za ukvarjanje s hčerko. To je nekaj najlepšega.

V teh letih bi gotovo lahko izbral bolj lagodno, morda »žurersko« življenje, ampak si se vseeno odločil drugače.

Nikoli nisem bil žurerski tip, ki bi hodil ven po klubih. Družinski način življenja mi je veliko, veliko bližje. Kako se sprostim? Ko smo skupaj z mojima dekletoma, ko se igramo. Seveda pridejo dnevi, ko malo mučijo zobki, zgodi se kakšna bolezen. A priznati moram, da je zelo pridna. Vse noči prespi. Imam kar srečo.

Kako si z ženo delita starševska opravila?

Ne bom lagal – večino jih opravi ona. Pa ne zato, ker jaz ne bi želel. Preprosto me včasih večino dneva ni doma zaradi treningov, tekem ali drugih obveznosti v klubu. Čas, ko smo skupaj, pa skušamo preživeti čim bolj kakovostno. Tedaj ženi poskušam karseda pomagati, da se vsaj malo spočije.

Na roki imaš tatu z datumom hčerkinega rojstva. Kako ti ona osmišlja življenje?

Biti oče je nekaj najlepšega, kar se ti zgodi v življenju. Da otroka vzgajaš, ga učiš, mu pokažeš, kaj je prav in kaj ne. Obenem pa se učim tudi jaz. V težkih trenutkih je treba ostati miren in rešiti zadevo, še prej pa ugotoviti, kaj je narobe, saj sama ne more povedati. Skupaj najraje gledava risanke – to tudi jaz zelo rad počnem –, zlagava legokocke in bereva knjige, ki jih imamo ogromno. Tudi žoga ji je vse bolj domača.

Vrniva se k športnim temam. Olimpiji gre v tej sezoni odlično, vodi na lestvici. Kaj vam je španski trener Albert Riera ponudil posebnega, da tako uspešno sledite?

Dokazal je, da mu lahko zaupamo glede treningov, taktike, vsega. Na tekmah se je začelo potrjevati, da vse, kar reče in si zamisli, tudi deluje. Mi verjamemo vanj, on v nas. Dobili smo dokaz, da delamo dobro. Njegove ideje se uresničujejo!

Kako pa športnik prebrodi bolj stresne trenutke, slabše rezultate ali menjave trenerjev?

Mentalno moraš biti močan. Zdaj mediji pišejo, kako je vse lepo. Prišel bo čas, ki ne bo posejan le z zmagami. Takrat moramo biti ekipa, takrat moramo stopiti skupaj in pokazati značaj ter stabilnost v glavi. Nekateri, ki bi radi o Olimpiji pisali slabo, zdaj nimajo o čem. Upam, da jim bomo v prihodnje dali čim manj gradiva. :)

Prispevek v celoti je bil objavljen v reviji Najst (8/2022). Revijo lahko prelistaš TUKAJ. Spremljaj Najst tudi na Facebooku in Instagramu.