Tarča napada sta bila visoka predstavnika vplivne Iranske revolucionarne garde, prek katere Iran zagotavlja svoj vpliv v t. i. šiitskem polmesecu, ki sega preko Iraka in Sirije do Libanona.

Iran preti Izraelu prek svojih regionalnih zaveznikov od libanonskega gibanja Hezbolah in palestinskega Hamasa do jemenskih Hutijev. Čeprav uradno tega nikoli ni priznal, Izrael že od začetka sirske državljanske vojne leta 2011 redno izvaja napade na iranske vojaške cilje v Siriji, s čimer želi omejiti iranski vpliv. Vojna prek posrednikov je tlela dolgo časa, vzplamtela je po Hamasovem terorističnem napadu na Izrael 7. oktobra lani, zdaj pa je izbruhnila v neposredni spopad, ki lahko zaneti celotno regijo.

Iran se je čutil dolžnega odgovoriti na izraelsko provokacijo, a je po mnenju analitikov to storil zelo umerjeno: tarča so bili vojaški objekti in ne gosto naseljena mesta, vnaprej so opozorili druge države v regiji ter dali Izraelu in njegovim zaveznikom dovolj časa, da so prestregli veliko večino izstrelkov. Iran se spopada z ekonomskimi posledicami sankcij in z rastočim nezadovoljstvom z režimom, čaka pa ga tudi menjava na vrhu države, saj je vrhovni ajatola pravkar dopolnil 85 let. Iranska vojska se predvsem v zraku ne more kosati z izraelsko, zato si verjetno ne želi stopnjevanja konflikta, še posebej, če bi to pomenilo intervencijo ZDA.

Že dolgo nazaj se je začela »tretja svetovna vojna po koščkih«.

Zdaj je na vrsti Izrael, ki po poročanju medijev načrtuje manjši, a silovit odgovor. Njegovi zavezniki, vključno z ZDA, ga pozivajo k zadržanosti, saj se ne želijo vplesti v regionalno krizo. Po drugi strani bi izraelska vojska lahko situacijo izkoristila, da bi poskusila uničiti iranske jedrske zmogljivosti, za kar si premier Netanjahu prizadeva že vrsto let. Izrael, tudi sam (neuradna) jedrska sila, to namreč vidi kot glavno grožnjo svojemu obstoju. Poleg tega je stopnjevanje napetosti z Iranom preusmerilo pozornost z dogajanja v Gazi, kjer je Izrael zaradi ogromnih civilnih žrtev in napadov na humanitarno osebje doživljal vse več obsojanja svetovne javnosti.

Med Izraelom in Iranom se poskušajo umestiti tudi arabske države. Te so se v zadnjih letih pod pokroviteljstvom ZDA zbližale z Izraelom v okviru t. i. abrahamskih dogovorov, marca lani pa je Savdska Arabija s pomočjo Kitajske znova navezala diplomatske stike z Iranom. Zalivske države se po eni strani bojijo »islamske revolucije« po zgledu iranske, po drugi strani pa je zaradi vojne v Gazi javno mnenje izrazito nenaklonjeno Izraelu. Širši konflikt bi lahko ogrozil tudi promet skozi Hormuško ožino, preko katere poteka od 20 do 30 % svetovne trgovine z nafto.

Merjenje moči med Iranom in Izraelom bi tako lahko zanetilo globalno politično in ekonomsko krizo, kaže pa tudi na spremenjeni svetovni red. Po bipolarni ureditvi med hladno vojno je prišlo obdobje hegemonije ZDA, ki pa je svoj konec doživela prav v labirintih Bližnjega vzhoda z neuspehi v Iraku in Afganistanu. Danes živimo v multipolarnem svetu s številnimi igralci, kar pa lahko pomeni še več potencialnih žariščnih točk. Kot večkrat poudarja papež Frančišek, se je že dolgo nazaj začela »tretja svetovna vojna po koščkih«. V njej, kot običajno, najbolj trpijo nedolžni, pa naj bo to v Ukrajini, Gazi ali na pozabljenih bojiščih Afrike.