Verjetno nisem edini, ki si želim, da bi bilo mogoče čas zavrteti pred letošnji praznik svetega apostola Matije. Takrat se je začela vojna, ki jo bom moral očitno pisati z veliko začetnico, saj se mi zdi, kot da bi šlo za prvo vojno v mojem življenju. Vsi vedo, da sem doživel ali vsaj od blizu spremljal vojno v Sloveniji in za njo še kup drugih. Ampak v otroški brezskrbnosti me grožnja z bombardiranji moje domovine ni skrbela tako močno, kot me je veselilo, da je bilo konec pouka. Tudi takratna zmaga se mi je zdela nekako samoumevna, niti za trenutek nisem štel za mogoče, da bi zlo prevladalo. Danes je povsem drugače. Ko je bilo o svetem Matiji jasno, da se je uresničilo najhujše, me je popadel izjemno močan občutek nemoči, občutek, da bi bilo treba ustaviti neizmerno krivico pred mojimi očmi, da pa ne morem k ustavitvi prispevati popolnoma nič.

Seveda bi mi marsikdo upravičeno očital brezčutnost ob prejšnjih, nemara hujših vojnah. Priznam, kot profesor zgodovine besedi vo...