Vsi vedo, da sem doživel ali vsaj od blizu spremljal vojno v Sloveniji in za njo še kup drugih. Ampak v otroški brezskrbnosti me grožnja z bombardiranji moje domovine ni skrbela tako močno, kot me je veselilo, da je bilo konec pouka. Tudi takratna zmaga se mi je zdela nekako samoumevna, niti za trenutek nisem štel za mogoče, da bi zlo prevladalo. 

Danes je povsem drugače. Ko je bilo o svetem Matiji jasno, da se je uresničilo najhujše, me je popadel izjemno močan občutek nemoči, občutek, da bi bilo treba ustaviti neizmerno krivico pred mojimi očmi, da pa ne morem k ustavitvi prispevati popolnoma nič.

Seveda bi mi marsikdo upravičeno očital brezčutnost ob prejšnjih, nemara hujših vojnah. Priznam, kot profesor zgodovine besedi vojna in bitka prežvekujem tako pogosto, kot bi šlo za najbolj vsakdanjo stvar. Ob bitki pri Kanah, s katero mučim študente na vsakem izpitu, me zanima le Hanibalova domnevna strateška genialnost, na desettisoče padlih pa imam bolj ali manj za statistično zanimivost. 

V njegovi nemoči je edina prava moč ponižna molitev.

Še huje je, da se v preteklosti nisem redko navduševal nad potezam brezsrčnega sovjetoidnega diktatorja Putina podobnimi podvigi fantov, ki sem jih štel za »dobre«. Šlo je vendarle, sem mislil, za »naše«, »pravične« vojne z menda plemenitimi cilji. 

Jok ob misli na uničevanje meni ljubih Kijeva in Lviva me sili celo k tihemu posipavanju s pepelom, ker sem nekoč zasmehoval pozive k miru nekega papeža, ki ga zdaj sicer cenim še bolj kot takrat.

Moja zgodovinarska samozavest se ob trpljenju Ukrajincev kruši še na eni pomembni točki, kjer sem doslej prerad samoumevno razdeljeval svetlobo in temo. Je vsaj začasna sužnost boljša od smrti in uničenja, s katerima se ji je mogoče izogniti? 

Pred dnevom svetega Matije se mi je zdelo, da odgovor poznam. Zdaj si ne bi upal reči ničesar več.

Molimo, da bi Bog znova omečil zakrknjena srca!

Nasploh pa sem doslej vedno verjel, da morajo zgodovinarjeve razlage temeljiti na hladni razumski analizi. Seveda mi je bilo vseskozi jasno, kako veliko vlogo tudi pri tovrstnem ravnanju igrajo v podstati skrita čustva in osebna spoznanja, ki jih ni mogoče odmisliti. 

Toda brezizhodnost sedanjega položaja v veliki meri izhaja iz popolne neracionalnosti sprožitelja dogajanja v Kremlju. Vsi poskusi, da bi za njegovimi blodnjami našli ščepec razuma, pričajo zgolj o naši obupni želji osmisliti nesmiselno. 

In tukaj se mora celo zgodovinar spomniti zgodb, ki jih je tolikokrat pripovedoval. Z veseljem, vendar vselej s ščepcem ironične zadržanosti. 

Spomniti se mora pripovedi iz Čenstohove, z Dunaja, iz Varšave pred nekim praznikom Marijinega vnebovzetja. In priznati, da je v njegovi nemoči edina prava moč ponižna molitev. Da bi Bog znova omečil zakrknjena srca.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (12/2022).