Ko je deček Arsenij videl, da njegovega ljubljenega psa ni več, si je zakril obraz in zaihtel. Z ihtenjem so prihajale njegove besede, pretrgane in glasne, in motile tišino.

»Zakaj je odšel umret na sámo? Zakaj ni umrl pri naju, ki sva ga imela rada?«

Ded je s hrapavim dotikom Arseniju obrisal solze in rekel: »Tako naju je opozoril, da zadnjo minuto vsakdo ostane sam z Bogom.«

Gre za zapis iz romana Laurus pisatelja Jevgenija Vodolazkina. V odlomku spregovori o prvem soočenju otroka s smrtjo in modrostjo starca, ki je doživel že veliko smrti.

Lahko bi rekli, da je tudi med nami vsak odrasel človek in marsikateri otrok že doživel smrt nekoga, ki mu je bil posebej blizu. Nekaterim je bližnji umrl pred leti, drugim prav pred kratkim in je spomin na odhod še vedno boleče živ. Nekdo je umrl po daljši bolezni, drugi zelo na hitro in je težko verjeti, da ga zares ni več. Ne glede na to, kdaj in kako je naš bližnji...