Čutila sem veliko potrebo, da grem na njen pogreb, čeprav mi je to v zadnjem času težko. Pri nas na vasi je bilo iti na pogreb moralna dolžnost. Šli smo (skoraj) vsi, saj je bila to zadnja priložnost, da se posloviš od pokojnika in si v podporo njegovim žalujočim.

V teh mrzlih, sivih in žalostnih dneh veliko mislim na naše pokojne. Moje prvo srečanje s smrtjo v družini je bilo, ko mi je umrl oče. Bila sem stara devet let, umrl je na poti v bolnišnico in domov so ga pripeljali v pocinkani krsti. Tam, kjer je bil njegov obraz, je bilo »okence«, usedla sem se tam, ga gledala in jokala ... Mama me je oblekla v črn predpasnik in mi kitke povezala z veliko črno pentljo. Del svojega neizmernega žalovanja je prenesla name in moje otroštvo spremenila v prehitro odraslost.

Ko mi je umrla mama, sem imela že svojo družino. Vse življenje je molila za srečno zadnjo uro in si jo tudi izmolila. Umrla je v nedeljo, v nekem sončnem majskem popoldnevu med popoldanskim počitko...