Vsi slovenski reprezentanti so zaslužni, da ostajajo v igri za odličja, tudi najvišji med njimi, kar 214 centimetrov visoki Sašo Štalekar, doma iz okolice Slovenj Gradca. Kadar stopi na parket, je vselej sila visoka ovira za igralce na nasprotni strani mreže. V arhivu smo našli pogovor z njim, ki je bil objavljen pred dvema letoma in pol v Naši družini (3/2020), z njim pa ga je opravila (sicer rokometašica) Nika Priteržnik. Poobjavljamo del pogovora in Slovencem želimo uspešen zaključni turnir na Poljskem!

Ste eden od najboljših odbojkarjev v Sloveniji. Kakšna je bila vaša pot do sem, kjer ste sedaj?

V otroštvu sem začel s treningi rokometa. Ko je šel klub v stečaj, sem moral poskusiti nekaj drugega. Odločil sem se za odbojko v Mislinji. Tam sem treniral dve leti. Po končani gimnaziji v Slovenj Gradcu sem zamenjal klub. Študiral sem v Ljubljani, zato sem igral za bližnji Calcit iz Kamnika. Od tam sem odšel v tujino in v Avstriji igral za ekipo iz Innsbrucka. (pozneje, po tem intervjuju, se je najprej vrnil v Kamnik, nato branil barve atenskega Panathinaikosa, v novi sezoni pa bo član Berlina)

Vam je poleg odbojke pri srcu še kak drug šport? Katerega športa ne marate?

Kadar ni odbojke, gledam košarko. Če jo igramo s prijatelji, gremo na polno in se navadno poškodujem, zato jo raje gledam, kot igram. Drugače pa sem športni tip človeka in imam rad vse vrste športa. Razen nogometa, ki mi ni ravno pri srcu, ampak ga vseeno igram. Včasih sem tudi golman. Ni športa, ki ga ne bi igral. Tudi badminton imam zelo rad. V otroštvu sem veliko igral tudi šah oz. ga še sedaj včasih igram.

Sašo Štalekar in njegovi reprezentančni kolegi. FOTO: FIVB

Kakšen je vaš vsakdanjik?

Moj dan je precej nezanimiv. Zbudim se okoli devetih, ob desetih imam trening. Pred treningom obvezno pojem zajtrk, ker brez tega ne funkcioniram. Dopoldanski trening traja okoli dve uri. Ko po treningu pridem domov, spet nekaj pojem. Po kosilu grem vedno, res vedno spat. Nato pa imam še večerni oz. popoldanski trening. Ta trening traja tri ure. Na treninge vedno hodim 45 minut prej, da naredim vaje zase, za svojo preventivo. Po treningu pa si vzamem pol ure, da se raztegnem in ohladim. Okoli 21. ure pridem domov, nekaj pojem, pogledam kakšno nadaljevanko in grem spat.

Nimate torej ravno veliko prostega časa. Za kaj porabite čas, ki vam ostane?

Nasproti mojega stanovanja je regeneracijski center, v katerem so fitnes, savne … Tudi tam sem kar nekaj časa. Zelo rad rešujem križanke, kadar je le mogoče. Če je čas, igram tudi računalniške igre. Rad pogledam kak film, nanizanko. Večino časa pa porabim za regeneracijo ter počitek in treninge.

Imate morda kakšnega vzornika?

Imam vzornika, ampak ni odbojkar. Igra košarko. Moj vzornik je LeBron James. On zase in za svoje telo, da ostane zdrav, naredi ogromno. V svoj uspeh vloži veliko truda in razmišlja zelo zrelo. Druga vzornika pa sta moj oče in moja mama. Vzgajala sta me vse od malega, zato se znam vesti. Naučila sta me določenih vrednot in norm, ki jih sedaj samo nadgrajujem.

Kaj se vam torej zdi vredno, pomembno?

Prvo pravilo v športu je, da ga imaš rad. Ni pomemben samo talent. Poznam kar nekaj ljudi, ki so zelo talentirani in nič ne počnejo. Niso tako uspešni. Če imaš nek šport rad, se potrudi in bodi vztrajen. Mislim, da nisem ravnal prav, ko sem pustil šolo zaradi odbojke. Zdi se mi bolje, če se najprej posvetiš šoli, šele nato športu. Če v športu uživaš in se trudiš, boš kar hitro uspel.