Na ozemlju današnje Ukrajine je bila pradomovina Slovanov, tu so že od zgodnjega srednjega veka vodile strateško pomembne poti med Baltskim in Črnim morjem. To območje je veljalo za prehod med evropskimi ravnicami in azijskimi stepami, zaradi česar je bilo v zgodovini podvrženo številnim vojaškim osvajanjem ter selitvenim tokovom. Ni presenetljivo, da so se prav tod prepletali vplivi zahodnega in vzhodnega krščanstva – s prevlado slednjega. Tu je bilo od 10. do 13. stoletja težišče geografsko največje in mednarodnopolitično najbolj dejavne srednjeveške slovanske države, ki jo splošno imenujemo Kijevska Rusija (Kijevska Rus').

Skupni vzhodnoslovanski temelji

Ob koncu 9. stoletja je Kijev, mesto ob reki Dneper, postalo središče vzhodnoslovanske politične skupnosti. Ustanovili so jo Varjagi, potomci skandinavskih trgovcev in bojevnikov, ki so tamkajšnje obširne in z rekami prepredene ravnice uporabljali kot izhodišče za plovbo do bogatega Konstantinopla, prestolnice Bizantinskega cesarstva. Skandinavska elita se je kmalu zlila z večinskim slovanskim prebivalstvom, vzpostavila knežjo rodbino Rjurikovičev ter uspešno trgovala z Bizantinskim cesarstvom in arabsko-perzijskim svetom. Takrat je celotno območje pod oblastjo Rjurikovičev dobilo skupno ime Rus', s katerim označujemo različne srednjeveške in novoveške politične enote v vzhodnoslovanskem prostoru, po drugi strani pa tudi nekdanjo etnokulturno skupino, ki jo je mogoče šteti za predhodnico današnjih Rusov, Ukrajincev, Belorusov.

Rus' kot vzhodnoslovansko skupnost moramo ločevati od moderne Rusije (Rossija), ki šele od začetka 18. stoletja pomeni Ruski imperij, kasnejšo sovjetsko Rusijo in sodobno Rusko federacijo. V kulturni zavesti tako srednjeveških piscev kakor tudi modernih Rusov, Ukrajincev in Belorusov se je Kijevska Rusija uveljavila kot njihova »zibelka« v jezikovnem, političnem in verskem smislu, Kijevu je bila pripisana vloga »matere ruskih mest« in »vzhodnoslovanskega Jeruzalema«. Ni naključje, da vsaj od sredine 19. stoletja poteka idejnopolitični spopad za interpretacijo in ohranjanje kijevske dediščine. Tu se po eni strani ponuja (Moskovska) Rusija, ki se sklicuje na simbolno pomembno okoliščino, da je bila po padcu Konstantinopla dolga stoletja edina samostojna pravoslavna politična skupnost v Evropi, kamor je bil prenesen tudi sedež nekdanje kijevske metropolije, po drugi strani pa se glede na ozemeljsko merilo sam od sebe ponuja Kijev in posledično Ukrajina, ki v srednjeveški kijevski državi prepoznava utemeljitev svoje sodobne državnosti.

Ob koncu 10. stoletja se je kijevski knez Vladimir Svjatoslavič odločil sprejeti krščanstvo iz Bizanca. To je dolgoročno opredelilo kulturno-civilizacijsko pot vzhodnih Slovanov in utemeljilo pravoslavje kot njihovo glavno povezovalno prvino. Knežji odločitvi je sledilo dobro stoletje ustvarjalnega poleta na področju krščanske literature, arhitekture, meniškega življenja in svetniških osebnosti. Primerno je izpostaviti veličastno kijevsko stolnico svete Sofije (Modrosti), ki je posnemala istoimensko cerkev v Konstantinoplu, samostanski kompleks kijevsko-pečerske lavre, kjer se je proslavil meniški predstojnik (iguman) sveti Teodozij. Prav tako je vredno omeniti knežja brata Borisa in Gleba, ki sta na začetku 11. stoletja po Kristusovem zgledu žrtvovala svoje življenje za umiritev dinastičnih sporov. Kijevska država je bila vojaško uspešna, tesno vpeta v diplomatske in gospodarske odnose s severno in srednjo Evropo, večina njenih dinastičnih porok je bila sklenjena s poljskimi in švedskimi vladarskimi hišami. Medtem so od začetka 12. stoletja ta prostor zaznamovali notranji politični spori, skupaj z oblikovanjem na pol samostojnih pokrajinskih kneževin, ki se v prvi polovici 13. stoletja niso mogle obraniti pred mongolskimi vpadi, kar pomeni zaključek kijevskega obdobja vzhodnoslovanske zgodovine. Do sredine 15. stoletja je bila ne glede na spreminjajoče se politične razmere in selitve kijevskega metropolita – v Novogrudok (Novahrudak) v današnji Belorusiji ter Vladimir in Moskvo v današnji Rusiji – Pravoslavna cerkev tista duhovna in družbena sila, ki je prek svoje kijevske metropolije ohranjala zavest o kulturni edinosti vzhodnoslovanskega prostora, nad katerim je imela jurisdikcijo.

Oddaljevanje in zbliževanje med Kijevom in Moskvo

Cerkveni zbor v Firencah, na katerem je bilo tik pred osmansko osvojitvijo Bizantinskega cesarstva doseženo začasno zedinjenje (unija) med rimsko in konstantinopelsko Cerkvijo, pomeni začetek delitve vzhodnoslovanskega kulturnega prostora. Sredi 15. stoletja se namreč vzpostavita dve metropoliji: Moskva na severovzhodu in Kijev na jugozahodu. Kijevski sedež je v naslednjih desetletjih večkrat prehajal pod jurisdikcijo Rima in se spet vračal v pravoslavje, moskovski sedež pa je zastopal trdno pravoslavno stališče, ki je po padcu Bizanca in v pričakovanju konca sveta odražalo neza­upanje tako do katolištva kakor tudi do grškega pravoslavja – prav na tej podlagi se je pojavila znamenita ideja o Moskvi kot o »tretjem Rimu«.

Moskovska Cerkev je bila neločljivo povezana s tamkajšnjo politično oblastjo. Ta je svojo veliko kneževino in kasneje carstvo v simbolnem in dinastičnem smislu prek rodbine Rjurikovičev dojemala kot naslednico kijevske dediščine ter obenem branilko svetovnega pravoslavja. Ozemlje današnje Belorusije in Ukrajine, nad katerim je cerkvenopravno bdel kijevski metropolitski sedež, je bil medtem v sklopu poljsko-litovske zveze pod vodstvom katoliških monarhov, ki so spodbujali pridruževanje pravoslavnih krajevnih cerkva Katoliški cerkvi. Vzporedni poti vzhodnoslovanskega krščanstva, razpeti med Moskvo in Kijevom, sta dolgoročno vodili k vzpostavitvi zahodnoruske ali rutenske skupnosti na eni strani, od koder sta se razvila moderna ukrajinski in beloruski narod, ter velikoruske na drugi, od koder je nastal ruski narod.

Ozemlje današnje Ukrajine sta na prehodu iz srednjega v novi vek zaznamovala dva poglavitna dejavnika: podrejenost poljsko-litovski državi in boj za obrambo pravoslavne vere, ki jo je s podporo poljskih kraljev izpodrivalo uniatsko gibanje oziroma prehajanje pravoslavnih škofij pod papeževo okrilje. Nekdanje pravoslavne strukture so sicer ohranile svojo notranjo ureditev in bizantinsko-slovansko liturgijo, kar je med drugim obljubljala unija iz leta 1596, sklenjena v Brestu na zahodu današnje Belorusije – prav iz te unije izvira današnja ukrajinska Grškokatoliška cerkev s težiščem v Galiciji.

V 17. in 18. stoletju se je pravoslavni tabor v osrednjem delu današnje Ukrajine okrepil s političnim vzponom kozakov, svobodnega vojaškega sloja, čigar postojanke so se razprostirale v srednjem in spodnjem porečju Dnepra. Takrat je nastala nekakšna kozaška država, imenovana hetmanat, pomembno sta ga zaznamovala poveljnika ali hetmana Bogdan Hmelnicki in Ivan Mazepa. Hetmanat se je vse bolj osamosvajal od poljske nad­oblasti in se postopoma vključeval v pravoslavno Moskovsko carstvo in pozneje Ruski imperij. Njegova glavna vojaška nasprotnika sta bila sicer Osmansko cesarstvo in temu podrejen Krimski kanat.

V obdobju kozaške države so številni učenjaki z območja današnje Ukrajine in Belorusije prihajali v neposreden stik z Moskovsko ali Veliko Rusijo, kamor so v slogu katoliško-baročne učenosti, ki je bila pod poljskim vplivom uveljavljena v Kijevu, zanesli nove pristope na področju arhitekture, jezikoslovja, literature, teološke misli in liturgične prakse. Oblike in metode, nastale v katoliškem okolju in prvotno del evropske baročne kulture, so v svoji vzhodnoslovanski predelavi služile krepljenju pravoslavne samozavesti, postale pa so tudi sestavni del izobraževanja tamkajšnje cerkvene in politične elite. Znamenitih liturgičnih reform moskovskega patriarha Nikona sredi 17. stoletja in družbenih reform ruskega imperatorja Petra Velikega na začetku 18. stoletja si tako ni mogoče predstavljati brez predhodnih zahodnih vplivov po zaslugi ukrajinsko-beloruskega posredništva.

Z območja Ukrajine je izhajal tudi Feofan Prokopovič, novgorodski škof in podpredsednik Svetega sinoda, ki je leta 1721 nadomestil institut moskovskega patriarhata. Feofan, s katerim se je zaključilo obdobje pravoslavnega baroka, je bil najvidnejši zagovornik Petrove racionalistične vizije državne Cerkve, v skladu s katero bi ta delovala kot moralna varuhinja ljudstva in zagovornica državno vodenega »prosvetljenja«. Pomen Ukrajine in Belorusije kot posrednic katoliških zgledov pri novostih na cerkveno-kulturnem področju na eni strani ter politične moči Ruskega carstva na drugi je svoj simbolni vrhunec dosegel leta 1685, ko je kijevska metropolija prešla iz konstantinopelskega v moskovski patriarhat in postala del ne zgolj duhovno, temveč tudi upravno zaokroženega prostora.

Ozemeljske delitve in oblikovanje ukrajinske narodne zavesti

Ob koncu 18. stoletja je po propadu Poljske zahodni del današnje Ukrajine – pokrajini Galicija in Bukovina – pripadel Avstriji, večina ozemlja pa je prešla v sklop Ruskega imperija, ki se je na tem območju razširil tudi s priključitvijo pol­otoka Krim in redko naseljenih širjav ob spodnjem Dnepru in Črnem morju, od koder se je umaknilo premagano Osmansko cesarstvo. Ta predel je bil neuradno imenovan Nova Rusija (Novorossija), njegovo središče je bilo veliko pristaniško mesto Odesa, kamor so se naseljevale različne skupine prebivalstva iz celotnega Ruskega imperija, med katerimi je ruščina delovala kot povezovalni jezik v upravi, izobraževanju in gospodarstvu. Takšna vloga ruskega jezika se je v 19. stoletju postopno razširila tudi na osrednji del Ukrajine. Kulturne in demografske silnice omenjenega obdobja so v osnovnih potezah ostale vse do začetka 21. stoletja.

Pri širjenju ideje modernega ukrajinskega naroda je, podobno kakor pri številnih drugih skupnostih v vzhodni polovici evropske celine, v ospredje stopila književnost. Med pesniki sta se najbolj uveljavila Taras Ševčenko iz osrednje Ukrajine, ki je deloval v sklopu Ruskega imperija, in Ivan Franko iz zahodne Ukrajine, ki je deloval v sklopu avstrijske monarhije. Obema so bili blizu tudi socialistični nazori, kar je splošna značilnost ukrajinskega narodnega gibanja.

Kot primer velikega literata, za katerega je značilna drugačna samoopredelitev, je treba izpostaviti Nikolaja Gogolja – ta je svoja dela pisal v ruščini in po večini živel v Sankt Peterburgu. Čeprav ni zanikal svojega ukrajinskega izvora in je v številna dela vključeval zgodovinsko-folklorne prvine domačega okolja, si je ukrajinsko kulturo zamišljal znotraj okvira ruske kulture in takrat razširjene predstave o »troedinem« ruskem narodu, ki naj bi ga sestavljali Velikorusi, Malorusi (Ukrajinci) in Belorusi. Podobno pot je v prvi polovici 20. stoletja ubral znameniti filozof Nikolaj Berdjajev, doma iz mesteca Obuhov (Obuhiv) v osrednji Ukrajini in šolan v Kijevu. Svoja dela je objavljal v ruščini, se imel za Rusa in celo pisal o t. i. ruski ideji.

Na ukrajinsko narodno gibanje so odločilno vplivali zgodovinarji, zlasti Nikolaj (Mikola) Kostomarov in Mihajlo Gruševski, ki sta proučevanje politične zgodovine povezovala z etnografijo ter povzdigovala pomen Kijevske Rusije, v kateri sta prepoznavala utemeljitev starodavnosti ukrajinske identitete v nasprotju z močnejšo, a mlajšo Moskovsko Rusijo, iz katere se je razvil Ruski imperij. V ukrajinskem narodnozavednem zgodovinopisju se je kot ena glavnih tem pojavljal tudi kozaški hetmanat, od koder je izhajalo prepričanje o državnem in vojaškem izročilu Ukrajincev.

Primerno je omeniti, da se vse do konca 19. stoletja celo znotraj ukrajinskega narodnega gibanja ni začrtala jasna in hotena razlika med pojmoma Mala Rusija (Mala Rus', Malorossija) in Ukrajina. Prva je nakazovala umeščenost v širši vzhodnoslovanski prostor, druga pa je pomenila geografsko, etnografsko in politično zamejeno skupnost. Samo ime Ukrajina se je prvič pojavilo že ob koncu 12. stoletja: označevalo je (zgolj) pokrajino ob spodnjem Dnepru na meji z nomadskimi ljudstvi turškega izvora in dobesedno pomenilo ozemlje, ki se nahaja »ob kraju« ali »na robu«.

Zanimivo je, da so tudi vzhodni Slovani znotraj avstrijske monarhije zase pogosto uporabljali izraz Rusini, medtem ko so jih politične oblasti dolgo označevale z latinskim poimenovanjem Ruteni ali Rutenci, ki je bilo znano že v poznem srednjem veku. Na tem območju se je ukrajinsko ime dokončno uveljavilo na začetku 20. stoletja, v veliki meri po zaslugi grškokatoliške (uniatske) metropolije v Lvovu pod vodstvom Andreja Šeptickega. Smiselno je opozoriti, da se ukrajinska samobitnost v dolgem obdobju od 15. do 20. stoletja ni vzpostavljala zgolj skozi nasprotovanje ruski, temveč tudi in predvsem poljski kulturni in gospodarski premoči, ki se je zlasti v zahodnih pokrajinah odražala v meščanskih in plemiških krogih.

Sodobna Ukrajina

Ukrajinska narodna zavest je enega od vrhuncev doživela v dveletnem obdobju tik po prvi svetovni vojni, ko je bila ustanovljena samostojna ukrajinska država na čelu s predsednikom Simonom Petljuro, ki je imel sedež v Kijevu. Po zmagi boljševikov leta 1921 je večina ozemlja današnje Ukrajine prešla v sklop Zveze sovjetskih socialističnih republik, medtem ko so bile zahodne pokrajine v času med obema svetovnima vojnama del Poljske. V sovjetskem obdobju so Ukrajinci – že po prvi, v celoti pa po drugi svetovni vojni – dosegli zaokrožitev svojega etničnega ozemlja in dobili določeno obliko državnosti z lastno republiko.

Prav Vladimir Lenin, prvi voditelj Sovjetske zveze, se je odločil za uvajanje ukrajinskega jezika v javnosti in vzpostavljanje izobraževalno-kulturnih ustanov, kar naj bi v duhu marksistične teorije pričalo o večnarodnostni (internacionalistični) podobi komunističnega projekta, ki naj bi zavračal dediščino Ruskega imperija. Že njegov naslednik Josif Stalin pa je, sicer ob uradni ohranitvi ukrajinske republike in poučevanja ukrajinščine v šolah, obnovil centralizirano vladanje iz Moskve in vodilno vlogo ruskega jezika v javnem življenju na celotnem območju Sovjetske zveze.

Kljub preštevilnim žrtvam, ki jih je povzročila komunistična diktatura, je sovjetska ukrajinska republika omogočila ozemeljsko in pravno podlago za nastanek samostojne ukrajinske države leta 1991. Prevlada ruščine kot občevalnega jezika je v Kijevu ter vzhodnih in južnih predelih Ukrajine ostala vse do najnovejšega obdobja, ko govorjeni jezik ni označeval narodne pripadnosti – tako se je tudi večina rusko govorečih prebivalcev imela za Ukrajince. Po drugi strani pa velja, da so bili rusko govoreči prebivalci na splošno bolj naklonjeni sodelovanju z Rusijo kakor njihovi ukrajinsko govoreči rojaki v zahodnem in osrednjem delu države.

Med letoma 1932 in 1933 je Ukrajino močno prizadela načrtovano povzročena lakota ali gladomor (golodomor). Ustrezno jo je mogoče razumeti v kontekstu komunističnega uničevanja »razrednega sovražnika«. Njen glavni smoter je bila nasilna odprava srednjega kmečkega sloja, vključevanje poljedelskih posestev v kolektivna posestva (kolhoze) in hitra industrializacija. Omenjena lakota, ki je povzročila okrog deset milijonov mrtvih, ni prizadela zgolj Ukrajine, čeprav je bilo tam zaradi razmeroma goste poselitve žrtev največ, pač pa tudi obsežne rodovitne stepe južne Rusije in severnega Kazahstana.

Tragediji lakote je kmalu sledila nova katastrofa, to je druga svetovna vojna, ko sta Ukrajina in sosednja Belorusija skupaj izgubili okrog osem milijonov ljudi, kar je v primerjalnem pogledu največji krvni davek v Evropi. Pri drugi svetovni vojni je vredno omeniti, da je na zahodu Ukrajine vzporedno potekala tudi državljanska vojna med partizani in pripadniki Rdeče armade na eni ter Ukrajinsko vstajniško armado (t. i. banderovci) na drugi strani. Prva stran se je borila proti nemškemu okupatorju in za obnovitev ukrajinske republike znotraj Sovjetske zveze, druga pa za povsem samostojno in etnično poenoteno Ukrajino, zaradi česar je sovražnika prepoznavala tako v sovjetskem režimu kakor tudi poljskem prebivalstvu.

Ukrajina se je dobri dve desetletji po razglasitvi samostojnosti spopadala z nejasno identiteto, posebej so bile opazne politične in kulturne razlike med rusko govorečo vzhodno in južno ter ukrajinsko govorečo zahodno in osrednjo polovico države. V tem obdobju so se pojavljali načrti o mednarodnopolitični nevtralnosti, dveh državnih jezikih in federativni ureditvi, kar pa se ni uresničilo. Od družbeno prelomnega leta 2014 dalje, ko je Ukrajina vse bolj vpeta v politične in vojaške povezave zahodnega sveta, so se razlike na področju identitete začele manjšati. Od takrat se, po večini drugače kakor drugod na Zahodu, uveljavlja vzorec enovite (unitarne) in v splošnem etnično pogojene države, ki med drugim predvideva obvezno rabo ukrajinskega jezika v javnem življenju. Ruščina je danes še vedno močno prisotna, a pretežno v zasebnem okolju, medtem ko je kategorija ruske manjšine umaknjena iz uradnih statistik in zakonodaje.

Utrjevanje ukrajinske identitete in posledično slabljenje vezi z drugima vzhodnoslovanskima narodoma (Rusi in Belorusi) je posledica hotene ukrajinske naslonitve na Zahod po letu 2014, ob­enem pa je ta pojav mogoče razložiti kot enega izmed odgovorov na priključitev polotoka Krim k Ruski federaciji in na vzpostavitev separatističnih republik v doneški in luganski pokrajini, kjer že od istega leta potekajo spopadi med uradnimi ukrajinskimi in Rusiji naklonjenimi domačimi silami.

Zdi se, da bo sedanja vojna, ki se je začela kot invazija Ruske federacije na Ukrajino kot suvereno državo, po eni strani spodbudila še večje poenotenje ukrajinske družbe in s tem dokončno utrditev ukrajinske narodne zavesti, po drugi strani pa bo dolgoročno poglobila razlike in zamere med vzhodnimi Slovani, ki jih je vsaj do nedavnega povezovala vrsta sorodnih kulturnih in drugih značilnosti.