Od Vrhnike do Vrzdenca
Od Vrhnike do Vrzdenca
Od Vrhnike do Vrzdenca
Pisatelj Ivan Cankar je pogosto upodabljal svojo mater; če smo prebrali črtico Skodelica kave, nam je njen lik zanesljivo segel v srce. Spomin na Nežo Cankar danes ne živi samo v knjigah, saj ga ohranja tudi njej posvečena pot med Vrzdencem, kjer se je leta 1843 rodila, in Vrhniko, kjer je slabih 54 let pozneje umrla. Ker pot še ni označena, razen ob pohodih (Društvo ljubiteljev narave in običajev Notranjske, OZVVS Vrhnika-Borovnica in Gorniški klub Skala bodo naslednjega pripravili v soboto, 7. maja) ne privablja večjega števila ljudi. Kdo ve, morda pa je zato hoja po njej še bolj privlačna.
Najbolj naravno bi bilo, da bi na izlet po krajih, kjer je živela Cankarjeva mati, krenili iz rojstnega Vrzdenca, toda ker je pravo pot včasih laže najti v nasprotni smeri, ga bomo začeli na Vrhniki. Iz središča naselja gremo do cerkve sv. Lenarta, za katero se skriva znamenita uličica Na Klancu. S slamo krite koče, v kateri se je leta 1876 rodil Ivan Cankar, že davno ni več, saj je tri leta pozneje pogorela. Nanjo nas danes spominja le napis na hiši, ki stoji na istem kraju. Za zadnjimi poslopji na Klancu stopimo na peščeno pot, ki nas v nekaj minutah pripelje do mogočne cerkve Sv. Trojice z arkadnima hodnikoma ob straneh.
Za cerkvijo krenemo navzdol, vendar že na prvem ovinku zapustimo široko pot in nadaljujemo navkreber. V naslednjih minutah se v loku povzpnemo na vrh griča, kjer je bil nekoč vojaški vadbeni poligon, od tam pa se po širokem kolovozu spustimo v dolino. Na bližnjem križišču z asfaltno cesto zavijemo v levo. Kmalu pridemo v središče Stare Vrhnike, kjer pod kapelico poiščemo ozko cesto, stisnjeno med hišo s prisekanim vogalom in škarpo. Pri hiši, ki stoji na kraju, kjer se je leta 1851 rodil slikar Simon Ogrin, se začne makadam. Ta nas ob travnati preprogi, ki je bila v začetku aprila pretkana z rumenimi trobenticami in belimi podlesnimi vetrnicami, pripelje do ceste Vrhnika Horjul.
Za odcepoma proti Zaplani in Podlipi zavijemo z glavne ceste znova na makadam. Pred nami je Podlipska dolina z dolgimi njivami in ravnimi osuševalnimi jarki, sredi katere teče potok Podlipščica. Na njenem severnem robu zavijemo najprej desno in na naslednjem križišču levo, nato pa gremo med hišami navkreber. Kmalu se svet okrog nas odpre in takrat že kar spoštljivo daleč zagledamo cerkev Sv. Trojice. Više krenemo pri razpelu še enkrat navkreber, dokler ne pridemo do ceste proti Žažarju.
Za zadnjimi hišami na zgornjem koncu naselja nas kažipot usmeri na makadam, ki se v zavetju dreves zložno vzpenja proti Mavsarjevemu hribu. Ravnemu odseku sledi oster ovinek in za njim počitniška hišica, pri kateri zapustimo cesto. Široka pot, čez katero so pred dnevi še polegala dolga stebla posušenih trav, med njimi pa so poganjali nežni cvetovi pasjega zoba, nas popelje na teme 504 metre visokega Kisovca.
Z vrha nadaljujemo proti zahodu. Steza je tu precej zaraščena, a če hodimo naravnost, ne moremo zaiti. Ko se strmina unese, pridemo na pot, ki nas popelje do prevala pod 547 metrov visokim Gradiščem. Tam se desno navzdol odcepi široka pot proti Vrzdencu, toda preden krenemo po njej, se povzpnimo še na travnato Gradišče. Gremo lahko kar naravnost navkreber, nato pa poiščemo stezo, ki nas v petnajstih minutah pripelje na prostran vrh (pazimo, da ne bomo mendrali trave!), kjer stoji velik evharistični križ. Ob lepem vremenu nas bo navdušil razgled na Ljubljansko barje s Krimom, na dolino Horjulščice in Koreno, na okoliško hribovje, samotne kmetije in gručaste vasi.
Pot s prevala (nanj se vrnemo po isti poti) do Vrzdenca teče sprva po gozdu, le tu in tam se svet nad njo nekoliko odpre. Ko pridemo v bližini hiš dokončno na plano, zavijemo ob robu travnika navzdol in se po mestoma nekoliko zaraščeni stezi spustimo v dolino. Od tod je do vasi le še deset minut hoje.
Cankarjeva mati se je rodila v hiši ob potoku na južnem koncu Vrzdenca, a ker tam ni kaj videti, bomo izlet končali ob cerkvi sv. Kancijana, ki spada med najpomembnejše romanske spomenike na Slovenskem. Njena znamenitost je velika freska sv. Krištofa, zavetnika popotnikov in priprošnjika zoper naglo smrt. Obisk cerkve lahko združimo z ogledom preproste, vendar lično urejene spominske sobe Cankarjeve matere na Železnikovi domačiji pod njo.
V župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki je maša vsako nedeljo ob 7.30, ob 9. uri in ob 10.30.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Vrhnika
Višinska razlika: 250 metrov
Dolžina poti: približno 3 ure
Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti ali pa izlet načrtujemo tako, da gremo iz Ljubljane do Vrhnike in z Vrzdenca do Ljubljane z avtobusom.
Težavnost: pot ni označena, zato potrebujemo zemljevid, kompas in nekaj občutka za orientacijo.
Zemljevid: Ljubljana-okolica, 1:50.000
Pisatelj Ivan Cankar je pogosto upodabljal svojo mater; če smo prebrali črtico Skodelica kave, nam je njen lik zanesljivo segel v srce. Spomin na Nežo Cankar danes ne živi samo v knjigah, saj ga ohranja tudi njej posvečena pot med Vrzdencem, kjer se je leta 1843 rodila, in Vrhniko, kjer je slabih 54 let pozneje umrla. Ker pot še ni označena, razen ob pohodih (Društvo ljubiteljev narave in običajev Notranjske, OZVVS Vrhnika-Borovnica in Gorniški klub Skala bodo naslednjega pripravili v soboto, 7. maja) ne privablja večjega števila ljudi. Kdo ve, morda pa je zato hoja po njej še bolj privlačna.
Najbolj naravno bi bilo, da bi na izlet po krajih, kjer je živela Cankarjeva mati, krenili iz rojstnega Vrzdenca, toda ker je pravo pot včasih laže najti v nasprotni smeri, ga bomo začeli na Vrhniki. Iz središča naselja gremo do cerkve sv. Lenarta, za katero se skriva znamenita uličica Na Klancu. S slamo krite koče, v kateri se je leta 1876 rodil Ivan Cankar, že davno ni več, saj je tri leta pozneje pogorela. Nanjo nas danes spominja le napis na hiši, ki stoji na istem kraju. Za zadnjimi poslopji na Klancu stopimo na peščeno pot, ki nas v nekaj minutah pripelje do mogočne cerkve Sv. Trojice z arkadnima hodnikoma ob straneh.
Za cerkvijo krenemo navzdol, vendar že na prvem ovinku zapustimo široko pot in nadaljujemo navkreber. V naslednjih minutah se v loku povzpnemo na vrh griča, kjer je bil nekoč vojaški vadbeni poligon, od tam pa se po širokem kolovozu spustimo v dolino. Na bližnjem križišču z asfaltno cesto zavijemo v levo. Kmalu pridemo v središče Stare Vrhnike, kjer pod kapelico poiščemo ozko cesto, stisnjeno med hišo s prisekanim vogalom in škarpo. Pri hiši, ki stoji na kraju, kjer se je leta 1851 rodil slikar Simon Ogrin, se začne makadam. Ta nas ob travnati preprogi, ki je bila v začetku aprila pretkana z rumenimi trobenticami in belimi podlesnimi vetrnicami, pripelje do ceste Vrhnika Horjul.
Za odcepoma proti Zaplani in Podlipi zavijemo z glavne ceste znova na makadam. Pred nami je Podlipska dolina z dolgimi njivami in ravnimi osuševalnimi jarki, sredi katere teče potok Podlipščica. Na njenem severnem robu zavijemo najprej desno in na naslednjem križišču levo, nato pa gremo med hišami navkreber. Kmalu se svet okrog nas odpre in takrat že kar spoštljivo daleč zagledamo cerkev Sv. Trojice. Više krenemo pri razpelu še enkrat navkreber, dokler ne pridemo do ceste proti Žažarju.
Za zadnjimi hišami na zgornjem koncu naselja nas kažipot usmeri na makadam, ki se v zavetju dreves zložno vzpenja proti Mavsarjevemu hribu. Ravnemu odseku sledi oster ovinek in za njim počitniška hišica, pri kateri zapustimo cesto. Široka pot, čez katero so pred dnevi še polegala dolga stebla posušenih trav, med njimi pa so poganjali nežni cvetovi pasjega zoba, nas popelje na teme 504 metre visokega Kisovca.
Z vrha nadaljujemo proti zahodu. Steza je tu precej zaraščena, a če hodimo naravnost, ne moremo zaiti. Ko se strmina unese, pridemo na pot, ki nas popelje do prevala pod 547 metrov visokim Gradiščem. Tam se desno navzdol odcepi široka pot proti Vrzdencu, toda preden krenemo po njej, se povzpnimo še na travnato Gradišče. Gremo lahko kar naravnost navkreber, nato pa poiščemo stezo, ki nas v petnajstih minutah pripelje na prostran vrh (pazimo, da ne bomo mendrali trave!), kjer stoji velik evharistični križ. Ob lepem vremenu nas bo navdušil razgled na Ljubljansko barje s Krimom, na dolino Horjulščice in Koreno, na okoliško hribovje, samotne kmetije in gručaste vasi.
Pot s prevala (nanj se vrnemo po isti poti) do Vrzdenca teče sprva po gozdu, le tu in tam se svet nad njo nekoliko odpre. Ko pridemo v bližini hiš dokončno na plano, zavijemo ob robu travnika navzdol in se po mestoma nekoliko zaraščeni stezi spustimo v dolino. Od tod je do vasi le še deset minut hoje.
Cankarjeva mati se je rodila v hiši ob potoku na južnem koncu Vrzdenca, a ker tam ni kaj videti, bomo izlet končali ob cerkvi sv. Kancijana, ki spada med najpomembnejše romanske spomenike na Slovenskem. Njena znamenitost je velika freska sv. Krištofa, zavetnika popotnikov in priprošnjika zoper naglo smrt. Obisk cerkve lahko združimo z ogledom preproste, vendar lično urejene spominske sobe Cankarjeve matere na Železnikovi domačiji pod njo.
V župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki je maša vsako nedeljo ob 7.30, ob 9. uri in ob 10.30.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Vrhnika
Višinska razlika: 250 metrov
Dolžina poti: približno 3 ure
Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti ali pa izlet načrtujemo tako, da gremo iz Ljubljane do Vrhnike in z Vrzdenca do Ljubljane z avtobusom.
Težavnost: pot ni označena, zato potrebujemo zemljevid, kompas in nekaj občutka za orientacijo.
Zemljevid: Ljubljana-okolica, 1:50.000