V našem delu evropske celine so tri reke z imenom Krka. Najbližja nam je 94 kilometrov dolga »dolenjska lepotica«, ki se pri Brežicah izliva v Savo. Na Hrvaškem turisti radi obiskujejo 73 kilometrov dolgo Krko, ki je severovzhodno od Šibenika ustvarila lehnjakove pregrade s slikovitimi slapovi. Romarji pa dobro poznajo tudi 120 kilometrov dolgo Krko, ki teče po avstrijski Koroški. Ob njej je istoimensko naselje z grobnico sv. Eme Krške, ki jo je leta 1988 obiskal tudi papež Janez Pavel II.

Peš lahko v Krko (nemško Gurk) poromamo po razvejani Emini romarski poti. Ta je sestavljena iz osmih krakov, ki se od tamkajšnje stolnice zvezdasto širijo na vse strani. Dva med njimi pripeljeta iz Slovenije. Eden gre iz Črne na Koroškem proti Pliberku (Bleiburg), drugi se z Ljubelja spusti do Borovelj (Ferlach) in Vetrinja (Viktring), ki je tudi dobro izhodišče za enodnevno kolesarsko romanje do Krke.

V OBJEMU SPOMINOV

Naselje Vetrinj na južnem obrobju Celovca je bilo v listinah prvič omenjeno že leta 890. Sredi 12. stoletja je grof Bernard Spanheimski tam ustanovil cistercijanski samostan, v katerem je kot opat deloval zgodovinar Janez Vetrinjski. Med reformami vladarja Jožefa II. je bil razpuščen, vendar je mogočen kompleks, v katerem je danes gimnazija, še vedno odlično ohranjen.

Vetrinj je povezan tudi s tragičnim obdobjem slovenske zgodovine. Ob koncu druge svetovne vojne je vanj pribežala množica domobranskih vojakov in civilnih beguncev iz Slovenije. Konec maja 1945 so jih Britanci s prevaro približno 12.000 vrnili čez mejo, kjer so večino pomorili.

Ker smo že iz avta opazili zvonik samostanske cerkve, s parkirišča za trgovino v središču Vetrinja (glej osnovne podatke) zlahka najdemo pot do nje. Sicer pa ni daleč: peljemo se mimo šole in čez most in smo tam. Nekdanje samostanske stavbe, ki se zrcalijo v vodni gladini, so še vedno osupljivo mogočne. Rdeče strehe se kar nočejo končati in na belih stenah je nepregledna množica oken. V cerkvi je lep baročni oltar, na samostanskem dvorišču razgiban Marijin vodnjak.

Pri mostu opazimo kolesarsko­ stezo, ki gre ob potoku proti severu. Ko prispemo iz naselja in se približamo nogometnemu stadionu, prečkamo širši potok, zavijemo desno, na razpotju kole­sarskih poti za parkom pa levo in gremo pri semaforju čez prometno cesto. Potem pozorno­ sledimo talnim oznakam in kažipotom z napisom RK1, ki nas po manj promet­nih ulicah pripe­ljejo v središče Celovca. Pot je sicer vi­jugasta, a tako odlično označena,­ da smo ji brez težav sledili tudi ponoči, ko smo se vračali v Vetrinj.

MARIJA TEREZIJA IN ZMAJ

Od stavbe Koroške policijske uprave v Celovcu, kjer opazimo prvo zeleno tablo z napisom R7 Friesacher Radweg, se mimo Mohorjeve knjigarne odpeljemo proti Novemu trgu. Prvo naselje na tem kraju je v zgodovinskih virih omenjeno ob koncu 12. stoletja, leta 1252 pa je dobilo mestne pravice. Leta 1514 ga je uničil požar, vendar so ga obnovili in zaradi turške nevarnosti utrdili. Na hitro si ogledamo stolnico sv. Petra in Pavla, ki je bila zgrajena kot protestantska cerkev, Novi trg z Zmajevim vodnjakom in spomenikom Marije Terezije, Stari trg s kužnim znamenjem in zlato gosjo ter mestno župnijsko cerkev sv. Egidija. V trenutku, ko pritisnemo na sprožilec fotoaparata in poslikamo njen 92 metrov visok zvonik, se oglasi predirljiv zvok sirene. Čez minuto po sosednji ulici pridrvi nekaj gasilskih tovornjakov, mi pa se mimo gledališča in skozi bližnji park počasi odpeljemo iz mesta, ki ima približno sto tisoč prebivalcev.

MIMO GOSPE SVETE

Kolesarska pot se kmalu pridruži reki Glini. Na severnem robu Celovca naredimo le kratek ovinek stran od nje, nato ji ostanemo zvesti vse do Šentvida ob Glini. Vozimo po lepem kolovozu, ki je posut z drobnim peskom. Na levi se prikaže Krnski grad. Pri njem je do leta 1862 stal knežji kamen, na katerem so ustoličevali karantanske kneze. Zadnji se je dal leta 1414 slovenskemu kmetu ustoličiti Ernest Železni. Ker smo Gosposvetsko polje podrobno opisali že pred dvema letoma, hitimo naprej, saj imamo tokrat pred sabo drug cilj.

Tudi slovita božjepotna cerkev z dvema zvonikoma pri Gospe Sveti, ki je bila še pred kratkim daleč spredaj na desni, je ostala zadaj. Zaradi gradbenih del nas kažipot usmeri na kratek obvoz v bližje gričevje. Ko se vrnemo k reki, si na počivališču natočimo vodo in krenemo naprej do Šentvida ob Glini. Kolesarska pot R7 se izogne njegovemu središču, mi pa zavijemo vanj. Mesto, ki ima danes malo več kot 12.000 prebivalcev, je bilo namreč do leta 1518 sedež koroških vojvod in deželna prestolnica, zato ima obiskovalcu kaj pokazati.

V DOLINI KRKE

Kolesarska pot R7 se iz Šentvida ob Glini požene v gričevje, vendar klanci niso strmi. Ker pridno poganjamo pedala, smo kmalu nagrajeni s spustom. V Mölblingu prvič prečkamo reko Krko, malo pozneje pa se pred nami že pokaže dvorec Pöckstein, ki ga je v letih od 1778 do 1782 po naročilu krškega škofa Auersperga zgradil arhitekt Johann Georg Hagenauer. Tam zapustimo pot R7, ki gre naprej proti Brežam (Friesach), in nadaljujemo po poti R5B po dolini Krke.

Kakšne tri kilometre vozim­o po lepem makadamu, nato pre­čkamo reko in nadaljujemo po asfaltni stezi ob cesti. Po dolini, nad katero se dvigajo gozdnata pobočja, prispemo v mestece Strassburg. Na nizki vzpetini nad njim počiva grad, v katerem so do leta 1780 bivali krški škofje. Na zahodnem robu naselja stoji cerkev sv. Marjete, mi pa hitimo naprej proti bliž­nji Krki.

Krka je bila poseljena že v keltskih časih, bolj znana pa je postala potem, ko je sv. Ema Krška leta 1043 tam ustanovila samostan benediktink. Ta je bil že leta 1072 razpuščen, njegova posest pa je postala temelj nove krško-celovške škofije. V nasled­njem stoletju so zgradili mogočno stolnico, pred katero nas pozdravlja tudi slovenski napis Prisrčno dobrodošli!. Po preselitvi škofijskega sedeža v Celovec je postala župnijska cerkev, ki jo radi obiskujejo romarji, saj je v njej kripta z grobnico sv. Eme. Tej svetnici so se naši predniki priporočali že veliko prej, preden je bila leta 1938 razglašena za svetnico. Mi smo jo tokrat prosili tudi za to, da bi se srečno vrnili v Vetrinj, saj smo bili že pozni. Ob poti je bilo pač toliko lepega in zanimivega, da smo zanjo porabili več časa, kot smo načrtovali doma.

OSNOVNI PODATKI

Dostop do izhodišča: Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu za Tržič, od koder nadaljujemo vožnjo čez Ljubelj proti Celovcu. Na južnem obrobju mesta zavijemo levo proti Vetrinju, tam pa na krožišču proti večji trgovini, za katero je parkirišče.

Pot: Iz Vetrinja nas kažipoti z oznako RK1 pripeljejo v središče Celovca, kjer se začne kolesarska pot R7 (Friesacher Radweg). Ob rečici Glini prispemo do Šentvida ob Glini, od koder nadaljujemo vzdolž deželne ceste do dvorca Pöckstein. Tam se začne kolesarska pot R5B, ki nas čez dobrih trinajst kilometrov pripelje do Krke. Vrnemo se po isti poti. Od Celovca do Šentvida ob Glini vozimo pretežno po lepem kolovozu, naprej do dvorca Pöckstein po stranskih asfaltnih cestah, nato pa po kolovozu in kolesarski stezi. Pot je dolga, vendar ne preveč naporna, saj na njej ni veliko klancev.

Dolžina: približno 130 km (od Vetrinja do Krke in nazaj z nekaj ovinki po večjih krajih).

Višinska razlika: 210 m.

Več o krajih ob poti: turistični vodnik Po koroških poteh, ki ga je napisal Janko Zerzer.

Več o Emini romarski poti: http://kozjanski-park.si in www.kath-kirche-kaernten.at/dioezese/orgdetail/C3337/hemmapilgerweg