Ko so bili najini otroci še mlajši, je pri nas služboval župnik, ki je rekel: »Na veliki petek ni radia, televizije, mobitela, računalnika, sladkarij in mesa.« Najini otroci so to vzeli »za sveto«, zato tudi midva z možem temu nisva upala oporekati. Sva se pa spraševala, kako bomo zdržali ves dan, saj starši vemo, kakšno olajšanje je, ko otroke za pol ure spustimo k risankam ali igricam.

Na veliki petek nas je torej pričakala tišina. Prvi projekt je bil že zajtrk, saj običajni namazi (med, marmelada in Viki krema) vsebujejo sladkor. Otroci so se odločili, da bodo jedli kar kruh. Toda hrana še ni bila tak problem, kot to, kako in s čim si bomo zapolnili dan.

Najprej smo si dali opravka v kuhinji, nato nekaj malega pospravili, brali, se igrali, šli na sprehod in ugotovili, da nam še vedno ostaja mnogo časa. In v tem času so se pri otrocih začela pojavljati vprašanja. Zakaj je Jezus moral trpeti? (In moramo zdaj mi biti prikrajšani z njim?) V kateri državi je sploh...