OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Šober (ob Bresterniškem potoku)

Dostop: Na krožišču v Bresternici zapustimo glavno cesto Maribor–Dravograd ter zavijemo v levo mimo trgovine in pošte proti Bresterniški grapi. Po približno treh kilometrih vožnje prispemo do odcepa z oznakami za Tojzlov vrh. Čeprav nam prijazni domačini radi dovolijo parkiranje na dvorišču pri mostu, je prav, da jih vprašamo za dovoljenje.

Višinska razlika: 570 metrov

Dolžina krožne poti: 4 ure in pol do 5 ur

Vzpon na Tojzlov vrh: 1 ura

Vzpon na Žavcarjev vrh: ura in pol

Kratek opis krožne poti: Iz grape ob Bresterniškem potoku se vzpnemo do planinskega doma na Tojzlovem vrhu, od koder nadaljujemo po cesti proti severu. Pri zapornici zavijemo levo navzdol do lovske koče, prečkamo cesto in potok ter krenemo navkreber proti Žavcarjevemu vrhu. Od tamkajšnje planinske koče se znova spustimo do Bresterniškega potoka (Šober), kjer se po asfaltni cesti vrnemo do poldrugi kilometer oddaljenega izhodišča. Pot je dobro označena z markacijami in kažipoti.

Zemljevid: Pohorje, 1 : 50.000.

Nedeljska maša: V župnijski cerkvi sv. Martina na Kamnici je maša vsako nedeljo ob 7.30 in 9.30.

Tojzlov in Žavcarjev vrh sta sosednji vzpetini v vzhodnem delu Kozjaka, razpotegnjenega hribovja ob slovensko-avstrijski meji. V zračni črti sta med seboj oddaljena manj kot tri kilometre, med njima pa zija globoka grapa, ki jo vrezal Bresterniški potok. Planinski koči pod obema gozdnatima vrhovoma sta priljubljeni izletniški točki, ki ju lahko brez večjih težav »osvojimo« tudi pozimi. Vsako posebej ali pa obe skupaj, kar nam omogoča razvejana mreža planinskih poti.

Pravzaprav smo tokrat nameravali pisati le o Tojzlovem vrhu, saj smo izlet na Žavcarjev vrh obdelali že pred nekaj leti. Vendar nas je potem premamila krožna pot med obema vrhovoma in ker nam je bila všeč, jo predstavljamo tudi vam.

Pri kažipotu, ki nas pri Bresterniškem potoku vabi na Tojzlov vrh, krenemo v stransko dolino. Hodimo ob potoku, kjer se na ledeni skorji in snegu dobro vidijo odtisi živalskih tačk. Na drugi strani nas spremljajo ledene sveče, ki visijo s strmega brega. Na križišču zavijemo navkreber. Cesta zavijuga, izgubi asfaltno prevleko in se pri skupini hiš izvije iz gozda. Okrog nas se razprostre gričevnata pokrajina s travniki, gozdovi in samotnimi domačijami, na drugi strani Drave pa se pokaže Pohorje z belimi jeziki smučarskih prog. Po prijetnem klepetu z mlajšim domačinom nadaljujemo navkreber do kapelice, obidemo gozdnato vzpetino in se vzpnemo do planinske koče. Ta stoji tik pod vrhom, ki je poraščen z drevjem in zato povsem nezanimiv.

Če nameravamo naprej na Žavcarjev vrh, se ob asfaltni cesti spustimo proti severu. Ko se svet odpre, nam pogled odplava na vzhod proti sv. Urbanu in na sever čez vinorodne gorice tja daleč v Avstrijo. Spustimo se do hiš. Označena steza proti Kamnici se požene desno navzdol, mi pa le nekaj trenutkov pozneje pri zapornici zavijemo v grapo na levi. Ob vznožju travnika svet izgubi širino. To bi bila morda priložnost za kakšno globoko misel, vendar drobljenje ledu pod našimi podplati prestraši srni, ki se iz goščave poženeta na drugo stran potoka. Zato odslej mislimo samo še na morebitna nova srečanja z gozdnimi prebivalci.

Pri lovskem domu dosežemo dolino, prečkamo cesto in potok ter krenemo navkreber proti Žavcarjevemu vrhu. Gozdna pot in ozka gaz, ki se vzpenja čez strm pašnik, nas pripeljeta do samotnih domačij. Za njima zavijemo znova v gozd, kjer prispemo do večje jase. Nad njo stoji slikovita kapelica s stebriči in nizko leseno ograjo. V naslednjih minutah se vzpnemo do ceste, kjer se nam pridruži pot s Svetega Duha na Ostrem Vrhu. Po njej in ob njej prispemo do planinske koče na Žavcarjevem vrhu, ki je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. Pred kočo je jasa s klopmi, na drugi strani gozdne ceste pa stoji kapelica, mimo katere se lahko povzpnemo na pet minut oddaljen vrh.

Ker se zgodaj popoldne okoli nas že plazijo sence, sonce pa vztrajno tone za drevesa, krenemo brez pretiranega odlašanja nazaj v dolino. Pot vijuga med raztresenimi domačijami, ki so tako značilne za Kozjak, se skrije v gozd in potem znova pokuka na plano. Nekaj minut pod kočo nas preseneti lep razgled proti Mariboru, pozneje pa smo omejeni le še na bližnjo okolico. Sonce in sence lezejo čedalje više po pobočjih, mi pa se čedalje bolj spuščamo v eno od številnih grap. V njej imajo krošnje še vedno bela ogrinjala, sneg se trdno oprijema debel, potok pa oklepa ledena skorja. Gozdna cesta, po kateri hodimo, se naposled zlije s cesto ob Bresterniškem potoku. Po njej se ob spremljavi pasjega laježa, ki tu in tam preraste v pravi koncert, vrnemo do poldrugi kilometer oddaljenega izhodišča.