Smo sredi četrtega vala pandemije, Zahod se sooča z zmago talibanov, na novo se postavljajo razmerja moči med velesilami, med njimi ni EU, ki se duši pod leporečno, a neučinkovito odtujeno bruseljsko birokracijo. Kljub vsemu se ne moremo izgovarjati na »težke čase«, pravi sv. Avguštin in poziva: »Živimo dobro in časi bodo dobri! Mi smo časi! Kakršni smo mi, takšni so časi.«

Poleg pandemije, ki je rešljiva s cepljenjem, je v središču naših skrbi Afganistan. Sprašujemo se, kako je mogoče, da je kakšnih 50.000 »mopedistov« premagalo 300.000-glavo tehnološko najbolje opremljeno vojsko na svetu?

Del odgovora nam ponuja arabski mislec Ibn Khaldu^ n, ki je v 14. stoletju razmišljal o vzponu in propadu imperijev. Gibalo vzpona je asabija, skupinska povezanost, solidarnost, enotnost. Ta je lahko krvna, plemenska ali verska, vrednostna, ideološka. Najmočnejša asabija se oblikuje v družbah, ki so najbolj oddaljene od mestne civilizacije in je njeni vpliv ne dosegajo. Te so...