A vse to je le gola statistika. Za vsako številko ponosno stoji mali junak, ki se je za življenje, za vsak dan in za vsak gram moral boriti od prvega vdiha dalje. In za vsakim junakom se »skrivajo« obrazi staršev, ki so namesto radosti in veselja ob novem življenju doživljali strah, negotovost, solze in celo občutke krivde. Eno takih zgodb sem spremljala in po svoje doživljala prek prijateljice; svoja dvojčka je rodila dva meseca prezgodaj. Prvič sem ju videla, ko sta bila že na varni strani in v toplem zavetju doma. Bila sta velika kot dojenček-igrača moje hčerke. A šele, ko sem kasneje prebirala njeno in zgodbe drugih mamic Junakov prvega nadstropja, sem približno razumela stiske in psihično preizkušnjo, ki jo doživljajo mamice otrok, ki so bili prve dni, tedne ali celo mesece namesto na mamine prsi priključeni na piskajoče aparate.

Priporočam v branje.