Papež Frančišek v postni poslanici za leto 2024 govori o postnem času kot času puščave, ko v sebi premagamo sužnost in stopimo na pot svobode.

Izhod iz sužnosti po papeževih besedah ni nekaj abstraktnega, pač pa v prvem koraku zahteva, da vidimo resničnost, podobno kot je Bog »videl stisko svojega ljudstva«. »Tudi danes krik mnogih zatiranih bratov in sester sega do neba,« piše Frančišek. »Ali pride do nas? Nas pretrese? Nas gane?«

Kot pravi papež, je tisto, kar danes sega do neba in gane Božje srce, vedno večje pomanjkanje upanja. Ta ovira za sanje, nemi krik, podoben domotožju po sužnosti, hromi Izraela v puščavi in mu preprečuje, da bi šel naprej. »Zakaj človeštvo, ki je doseglo prag vesoljnega bratstva in je na ravneh znanstvenega, tehničnega, kulturnega in pravnega razvoja sposobno vsem zagotoviti dostojanstvo, tava v temi neenakosti in konfliktov?« se vpraša Frančišek.

Postni čas, ko nas nagovarja beseda »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpelj...