V dobi reform »razsvetljene cesarice« Marije Terezije (1740–1780) se je slovenski prostor prvič srečal z dvema novima političnoupravnima enotama – z okrožjem in okrajem, ki sta temeljito in dolgotrajno zaznamovala občutek povezanosti in identiteto prebivalstva na regionalni in lokalni ravni.

Okrožja utrdijo pojmovanje treh delov Kranjske

Starejša in znatno večja od okrajev so bila okrožja, imenovana tudi kresije (po nemškem Kreis), ki so eno stoletje, od leta 1748 do 1849, ostale stabilne teritorialne celote. Poleg tega so nekatera mesta kot sedež novoustanovljenega okrožnega urada prvič postala upravna središča za široko ozemlje, in sicer tista, ki niso bila hkrati tudi deželne prestolnice. Na slovenskem ozemlju in na njegovem robu so odslej kot takšna funkcionirala: Novo mesto, Celje, Maribor in Beljak. Še več, na naših tleh je bil tudi edini nemestni sedež okrožnega urada, in sicer v Postojni, dotlej malo pomembnem tranzitnem kraju, ki je imel samo...