Zakaj je razločevanje pomembno? Z drugimi besedami: ali je krščansko življenje mogoče brez razločevanja?

Absolutno ne. Krščanstvo se od drugih verstev, duhovnosti, filozofij loči, razloči po nečem bistvenem, posebnem, novem. Izrael je izvoljeno, ločeno ljudstvo od drugih. Bog govori po izbranih ljudeh in tako je mogoče razločiti njegov glas, besedo. Že s tem se začne razločevanje. Posebej pa s prihodom Jezusa Kristusa. On sam je govoril o sebi, da je kot tisti, ob katerem se ločujejo duhovi. Ni prišel, da bi prinesel mir – v tistem slabem smislu, češ, saj je vseeno, kaj se dogaja. Ne, prinesel je pravi meč, ki zareže, ki ločuje. Na tej osnovi kristjani razvijejo sposobnost razločevanja duhov: Ali je to Kristusov Duh? Ali sledim Kristusovemu Duhu? Ali poslušam res Kristusovega, Božjega duha ali pa nasprotnega? To izkustvo, umetnost, sposobnost razločevanja duhov, ki ga poznamo od samega začetka, od Jezusa, in prvih učencev, je nujnost za vsakega kristjana.

To izkustvo, umetnost, sposobnost razločevanja duhov je nujnost za vsakega kristjana.

V kakšnem razmerju sta razločevanje in sprejemanje odločitev?

Razločevanje je sredstvo, ki nam pomaga pri sprejemanju odločitev, in sicer že pri čisto vsakdanjih odločitvah. Naravno se odločamo na osnovi nekega razločevanja, kaj se zdi dobro in kaj ne. Po nekem naravnem čutu, po zdravi pameti presojamo, razločujemo, se odločamo in nobena odločitev, posebej če je pomembna, ni brez razločevanja.

Torej smo povabljeni k temu, da opazujemo dogajanje okrog sebe in presojamo, kaj je v njem Božjega in kaj ne?

Vedno znova. Jezus nas spodbuja k čuječnosti, k temu, da smo stalno pozorni, kaj se dogaja v nas, okrog nas, kaj je za nas dobro in kaj ni. Nikoli ni vseeno, ali sprejemam nekatere vzgibe, misli, ideje … – to lahko počnem zelo nekritično. 

Jezus nas spodbuja k čuječnosti, k temu, da smo stalno pozorni, kaj se dogaja v nas, okrog nas, kaj je za nas dobro in kaj ni.

Ne zavedamo se niti dobro, na nas vpliva duh časa, Zeitgeist, vzdušje in ideje, spodbude, med drugim prek medijev. Zato je treba biti še dodatno pozoren in delati na veščinah prepoznavanja, zavedanja, prepoznavanja in potem razločevanja in izbiranja – kaj bom sprejel, katere spodbude, kaj je dobro zame osebno in za skupnost.

Razločevanje najpogosteje ni izbira med dobrim in slabim …

Najprej tudi je, to je osnova.

Ko napredujemo v duhovnem življenju, pa najbrž izbiramo med dvema dobrima stvarema …

Tako je, potem so še nianse. Pravijo, da je hudič v podrobnostih. Ko ladja pluje, ima v ogromnem oceanu zastavljeno svojo smer. A dovolj je, da na začetku čisto malo skrene in se prav malo obrne v drugo smer, pa se to potem na koncu, po številnih miljah, zelo pozna in vidi, da je zelo skrenila. Malenkosti so lahko kar pomembne, odločilne. Ne takoj, pozneje. 

Sv. Ignacij Lojolski je bil mojster v tem, kako razločevati, ko so razlike manjše, zabrisane, ko ni več tako jasno. O tem govori v pravilih za razločevanje drugega tedna (drugega koraka duhovnih vaj). V prvem tednu (prvem koraku) človek postavlja svoj temelj, se očiščuje, se spreobrne in svojo smer zastavi v resno službo Bogu. Tu gre za osnovno razločevanje – kaj je dobro, kaj je slabo. S tem se skladajo tudi misli, skušnjave – so še bolj grobe, jasne. Pravzaprav ni težko razločevati. Ko nekdo že napreduje v službi Bogu, se razločevanje malo bolj zaplete, ker ne posluša več tistih grobih skušnjav, ki ga očitno navajajo k slabemu. Sovražnik ga od prave Božje službe skuša speljati na bolj prefinjene načine, z navideznim dobrim. A v ozadju je smer že napačna. 

Sovražnik ga od prave Božje službe skuša speljati na bolj prefinjene načine, z navideznim dobrim.

Tak primer so pretiravanja, ki človeka prej ali slej pripeljejo v zmedo, zmoto, hude stvari. Na koncu ga zlahka odpeljejo proč od tistega, kar si je najprej zastavil. Navdušen redovnik rad moli, dela pokoro, zgledno živi. Takemu bo hudobni duh navdihoval pretiravanja: še daljše molitve, še večje pokore. Kar se pa lahko hitro konča v izčrpanosti, naveličanosti, izgubi zdravja. Na koncu obupa in ostane prazen. Sledil je navideznim dobrim željam, vzgibom, ki so se mi zdeli od Boga. Lahko je bilo tu vprašanje napuha. Poročen mož, ki ima družino in je dejaven v kakšni krščanski skupini ali celo več skupinah, bo skušan, da bi čim več časa preživel zunaj družine, pa čeprav v samih dobrih stvareh. Tako zanemarja ženo in otroke in naenkrat pride kriza. Žena ga morda zapusti. Rekli bi, nič slabega ni počel. Pretiraval je z dobrim. Na koncu se vidi po sadovih. Pod videzom dobrega nam sovražnik podtakne napačne usmeritve, ki nam bodo dolgoročno gotovo škodovale.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (04/2024).