Med devetimi krogi, opisanimi v Dantejevem Peklu, bi libijska past za migrante - posebej v letih druge državljanske vojne med 2014 in 2020 - zasedala najvišje mesto, Danielovo zgodbo začenjajo pri spletnem portalu Vatican News. Začetek te zgodbe sega v konec leta 2014, ko je Daniel odšel na obisk k starim staršem, ki so živeli na skrajnem severu Kameruna. Po dveh tednih, ki jih je preživel v prijetnem druženju s sorodniki, je tam izbruhnila vojna in džihadisti Boko Haram so napadli vas, kjer je živela Danielova družina.

»Moral sem zbežati do nigerijske meje, žal pa nisem vedel, da so razmere tam še slabše,« pripoveduje mladenič iz Afrike. Ko je nadaljeval pot proti območjem, za katera je upal, da bodo varnejša, se je odpravil proti Nigru in se ustavil v Arlitu, mestu na vratih puščave, katere edini vir je tisto, kar leži pod peskom - uran.

Daniel se spominja peturnega potovanja skozi puščavo v malem tovornjaku - 200 grozljivih kilometrov, na katerih vidiš oblačila in kosti, ki se valijo po suhih tleh.

V Alžirijo

»To je zadnje mesto, kjer je treba plačati za vstop v Alžirijo. Dotlej se nisem zavedal nevarnosti in nisem občutil prevelikih težav. V puščavi pa se je vse spremenilo.« Daniel se spominja peturnega potovanja skozi puščavo v malem tovornjaku - 200 grozljivih kilometrov, na katerih vidiš oblačila in kosti, ki se valijo po suhih tleh: »Po Božji milosti sem prišel v Alžirijo. Tihotapci so nam vzeli vse, denarja nisem imel več. Morali smo ostati tam in delati, da smo vrnili denar.«

V Tamanrassetu na jugu Alžirije mu je končno uspelo stopiti v stik s starši, ko si je ustvaril profil na družbenem omrežju Facebook: »Mama mi je rekla: karkoli boš naredil, nikar ne prečkaj morja.« Daniel se je nato odpravil v Oran na severni obali Alžirije, kjer se mu je pot prekrižala z Alžircem iz Nice. Ta ga je najel za prenovo svojega stanovanja v Oranu. Tam je ostal dva meseca in zaslužil 1.200 evrov.

Ko je videl, da je njegov prijatelj prek Libije v zelo kratkem času prišel v Nemčijo, se je odločil, da bo tudi sam odpotoval v to afriško državo, čeprav je v njej takrat že divjala državljanska vojna. Tam se je začel njegov pekel.

V Tripoliju so ga tolpe zaprle v hišo s 500 drugimi ljudmi.

Ujetnik v Libiji

»Deset ur smo hodili, da smo prišli do prvega libijskega mesta. In tam je bila vojna, streljanje vsepovsod. V Tripoliju smo videli uničene stavbe, kot v grozljivki. Šel sem naravnost na obalo, kjer je na tisoče ljudi že dva meseca čakalo, da bi lahko prečkali morje. V tem taborišču sem ostal skoraj mesec dni, dokler ga niso napadli.«

Nato je odšel v mesto Tripoli, da bi poiskal zaposlitev: nekaj časa je delal pri kitajskem podjetju in se tako preživljal. V Tripoliju so ga tolpe zaprle v hišo s 500 drugimi ljudmi. Nazadnje so ga »rešili« tihotapci, ki so ga več mesecev zadrževali kot talca, in v nedogled je čakal na zeleno luč za pot v Evropo.

»V Tripoliju sem znova srečal tihotapca in mu povedal, da me ni več strah. Zahteval sem svoj denar ali takojšen odhod z ladjo. Postal sem sotihotapec, da bi pomagal vsem tistim, ki so prihajali na krov. Našel sem več kot 5.000 potnikov za približno petnajst ladij, ki so imele predvideno vkrcanje ob 19. uri, da bi prečkale morje ob polnoči. Nekaj ljudi je manjkalo, zato sem si pokril glavo in zasedel njihovo mesto.«

Plovba do Italije je trajala eno noč. Čoln je naslednji dan okoli 11. ure dopoldne prispel na Lampeduso.

Stopil sem s čolna in od veselja skočil v vodo.

Vključevanje

»Stopil sem s čolna in od veselja skočil v vodo. Po nekaj tednih bivanja na Lampedusi marca 2016 so nas na otoku izpustili na prostost,« se spominja Daniel. Pozneje so ga premestili na Sicilijo, nato v Genovo, kjer pa ni bilo prostora. Nato so ga pustili v kraju Ventimiglia na francosko-italijanski meji. Tam je ostal mesec dni, potem pa je tihotapcu plačal 70 evrov za pot do Nice in se nato z vlakom odpeljal v Marseille.

Tam je za Daniela hitro poskrbelo združenje Cimade, ki pomaga migrantom. Prepričan je, da je imel »srečo« zaradi sprejema v Marseillu, saj mu je ta omogočil, da mu ni bilo treba spati na prostem. Dva dni pozneje so mu ponudili devetmesečno usposabljanje. Izbral je vrtnarski sektor in pridobil diplomo.

Osem let pozneje je poročen in ima dva otroka, ustanovil je lastno podjetje za urejanje okolice. Od puščav do vrtov: Danielov eksodus se je končal in najtemnejša poglavja v knjigi njegovega življenja so minila.