Četrti dan romanja je 38 slovenskih romarjev vstopilo v mesto Jeruzalem skozi znamenita Jafska vrata in na gori Sinaj v cerkvi Petelinjega petja (Gallicanto) premišljevalo ob odlomku pasijona, ko je Peter zatajil Jezusa. Zatem smo se odpravili v dvorano zadnje večerje, enega najbolj točno določljivih svetih krajev v Palestini: pred trpljenjem je Jezus tu zbral učence in postavil zakrament evharistije. Zanesljivo, poročajo biblicisti, so se v tej dvorani zbrali učenci okrog Marije, Jezusove matere, tudi po vnebohoda in pričakali prihod Svetega Duha, na tem mestu se je zgodil čudež binkošti – začetek Cerkve. V neposredni bližini dvorane (ki je danes muzej) v cerkvi zadnje večerje pri patrih frančiškanih smo v uvodnem delu maše velikočetrtkovo vzdušje pričarali s pesmijo Večerja zadnja je minila ... Pri pridigi nam je duhovni voditelj Franci Petrič ob dveh velikih svetnikih, naših sodobnikih, sv. Janezu Pavlu II. in materi Tereziji, približal zakramente evharistije, spovedi in mašniškega posvečenja. Posebej smo molili za vse sorodnike in prijatelje, ki v teh dneh v duhu in molitvi kot občestvo Cerkve romate z nami.

Pri maši, ki jo je daroval duhovni voditelj Franci Petrič. FOTO: Ksenja Hočevar

Na Svetem Sionu, jugozahodnem jeruzalemskem griču, smo obiskali najstarejšo sinagogo, Davidov grob, in se med veliko pomembnimi arheološkimi izkopaninami v bližini zadnje večerje skoraj dotaknili stopnic, ki so po različnih arheoloških podatkih stare prek 2 tisoč let, torej je Jezus na večer zadnje večerje prišel na kraj po tej stopničasti poti.

Zlata menora na trgu judovske četrti. FOTO: Ksenja Hočevar

V popoldnevu smo se sprehodili po židovski četrti, se poklonili ob zidu obžalovanja, najbolj svetem judovskem kraju, dan pa sklenili z avtobusnim ogledom novega Jeruzalema.

Pri Zahejevi smokvi v okolici Jerihe. FOTO: Ksenja Hočevar

Dan spuščanja – v grob, v reko Jordan in pod morsko gladino

Sobotni dan smo začeli dobesedno v grobu: v Betaniji smo ob prebiranju Lukovega evangelija premišljevali o Jezusovem čudežu obuditve od mrtvih prijatelja Lazarja, se spustili v Lazarjev grob, pri maši pa ob nagovoru Francija Petriča in arhitekturni zasnovi cerkve – ki je brez oken, svetloba vanjo prihaja le iz kupole, torej višav – premišljevali o naši veri, življenju, smrti in vstajenju.

Krst v reki Jordan. FOTO: Ksenja Hočevar

Popoldan smo se spet spustili – tokrat ne v grob, ampak na 0 metrov nadmorske višine in še 300 metrov nižje do Jerihe in obale Mrtvega morja. V okolici Jerihe smo se ustavili ob drevesu, na katerega se je pred Jezusom skril Zahej, pogledali proti »gori štiridesetih dni«, kjer je hudič skušal Jezusa v puščavi, obiskali arheološke izkopanine v Kumranu, stopili v reko Jordan na kraju, kjer je Janez Krstnik krstil Jezusa (in bili priče več krstom ...), v Jerihi barantali s trgovci za dalje in lepotne pripravke, s kakršnimi se je lepotičila že Kleopatra, ter se za konec dneva, ko je termometer kazal 33 stopinj Celzija, v t. i. depresiji, 420 metrov pod morsko gladino, namočili v od soli kar gostem Mrtvem morju.

Več petkovih in sobotnih utrinkov pa v spodnji fotogaleriji Ksenje Hočevar (klik na prvo fotografijo in drsenje z miško v levo in desno).

1/27