Zanimivo je imeti priložnost enkrat svojo družino doživeti kot opazovalec. Naj pojasnim: to pišem kot eden mnogih, ki jih je v zadnjem času pokosila viroza. Kot neuporaben kos pohištva sem obležal na kavču, potem ko sem še čisto v redu prišel iz službe. Bilo je pričakovati. Bil sem četrti v vrsti, mlajši otroci so namreč že pred mano obležali in glede na telesno bližino bi bilo naivno pričakovati, da bom ostal imun.

Foto: Shutterstock

Ko ležim na kavču kot ponošena cunja, ki čaka, da jo bo nekdo opral, zložil in pripravil za novo uporabo, imam čas za opazovanje svoje družine s povsem drugega zornega kota ter razmišljanje o tem. Svoje dneve namreč preživljam v službi, medtem ko žena skrbi za upravljanje celotne družinske dinamike.

Okrevanje? Če je pred leti, ko še nisem imel otrok, okrevanje bilo videti tako, da sem ležal na kavču, srebal čaj in se gledajoč v strop ob bolečinah v kosteh smilil samemu sebi, je danes okrevanje nekaj povsem drugega. Ko ti zdravnik, kamor greš samo po bolniški list, ob pregledu reče, da čim več počivaj, se samo nasmehneš in rečeš: »Bom poskusil.«

Pogosto imam pred očmi samo sebe

Danes je moje okrevanje videti nekako tako: trije otroci, ki hkrati bolehajo z mano, se izmenjujejo pri meni kakor pacienti pri zdravniku. Imajo namreč privilegij – očeta imajo cel dan doma. Vsak pride s svojimi željami. Triletniku ne pomeni kaj dosti, če mu rečeš, da si bolan ali utrujen, on pride s svojo knjigico in reče: »Ati, preberi.« Medtem se pridružita tudi druga dva in naročje je polno. Ko je knjiga končana, starejši pravi, da mu je dolgčas. Deset minut kasneje sestavljava gasilski tovornjak iz kock. Kadar ima žena nujen opravek, začnem kuhati kosilo. Nekaj čez dvanajsto, ko dva starejša, ki še nista zbolela, prideta iz šole, se je treba posvetiti njima.

Običajno je naš družinski dan tak: jaz vstanem ob šestih, zakurim in nato z ženo začneva s pripravo zajtrka, včasih tudi skupaj zmoliva. Okoli pol sedme zbudiva otroke in skupaj ob zajtrku in preoblačenju preživimo eno uro. Ob pol osmih se šolarji odpravijo na avtobusno postajo, kjer jih pobere šolski kombi, sam pa istočasno odidem v službo. Iz službe se vrnem okoli pete ure popoldne, včasih še kasneje. O vsem vmes vem toliko, kolikor mi o tem povedo žena in otroci. Saj vem, da je dinamike veliko, a pogosto imam pred očmi samo sebe, svoje sestanke in delovne obveznosti in tako pozabim, koliko se vmes zgodi doma.

»Ali ni takle direndaj boljši kakor prazna in tiha hiša?«

Ko pa ležim doma in opazujem vrvež posameznega dne ter ženo, ki obvladuje urnik vseh otrok, kdaj kdo pride domov, kdo kdaj ostane v podaljšanem bivanju, njihove popoldanske dejavnosti, pa svoj urnik molitve z mamicami, varstvo otrok prijateljice, obisk bolne sosede, organizacijo molitve za bolnega krščenca, snemanje božične devetdnevnice, dramske vaje za božičnico, urnik njenih plesnih tečajev … in še in še. Ko opazujem vse to in njen sistem organizacije dejavnosti v tistih nekaj uricah, ko so otroci običajno v vrtcu in šoli, lahko rečem, da je mama, ki ostane doma in skrbi za družino, ena najbolj organiziranih ljudi, kar jih poznam.

Po nekaj dneh sem še vedno kakor ponošena cunja. Še vedno čakam na okrevanje, ki je skoncentrirano na približno eno uro dnevnega spanja. Vse ostalo vmes so otrokom počitnice. Vmes se spomnim besed družinske prijateljice, ki ima doma pod nogami precej podobno otroško gnečo in ob vsem tem pravi: »Ali ni takle direndaj boljši kakor prazna in tiha hiša?« Res je. Ko pomislim na tisto okrevanje pred leti, ko sem ves dan naveličan sam sebe buljil v strop in nisem vedel, kaj bi s sabo, je imelo še eno značilnost: precej tiho in osamljeno je bilo. Zato si lahko rečem samo: Stari, vesel bodi tudi, ko je preveč glasno.

Članek je iz 9. številke Naše družine, ki jo lahko prelistate TUKAJ.

Delite z nami svoje mnenje o tej temi na FB Naša družina.