Živela je sama v hiši. Z bratom sva se menjavala. Kolikor nama je dopuščala družina in služba, sva bila ob popoldnevih pri njej. Približno eno leto je bila bolj slabotna. Včasih naju je bilo strah zanjo, da se ne bi poškodovala, posebno, kadar ni dvignila telefona. Bila je pogumna in dosledna. Imela je geslo: Z Bogom začni vsako delo in bo dober tek imelo. Skrbela je za urejen dom in vrt. Držala se je svojega reda, zmeraj je vstala ob isti uri, dala stvari na isto mesto, molila za nas, predvsem za vnuke, da se jih nesnaga tega sveta ne prime. Večkrat je ponavljala sporočilo svoje mame: »Mati so mi rekli: starosti, starosti se bojite! Kako prav so imeli!« Ni se dosti pritoževala, dala pa nam je vedeti, da je v starosti težko, ko popuščajo določene stvari, ko zmeraj znova kaj zaboli. Pogosto se je vračala v otroštvo in se spraševala, zakaj je niso imeli radi. Vprašanja, na katera ni dobila odgovora, in zgodbe, ki so se zmeraj znova ponavljale in se tudi meni vtisnile v spomin. Ob tem...