Vsestranska književnica Cvetka Bevc prihaja z Raven na Koroškem, del svojega otroštva je preživela v Prekmurju, kamor se je po dolgem obdobju v Ljubljani za nekaj let preselila, zdaj pa živi med Ljubljano in Parizom. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti, izpopolnjevala pa se je na irski univerzi University College Cork. Med drugim je delala kot urednica pri Državni založbi Slovenije, v uredništvu igranega programa RTV Slovenija, kot vodja strokovne službe je bila zaposlena pri Društvu slovenskih pisateljev, katerega članica je, svoje znanje pa je pogosto predajala kot mentorica literarnih delavnic z ranljivimi skupinami. Med letoma 2007 in 2009 je bila koordinatorka in programska voditeljica Slovenskih dnevov knjige.

Cvetka Bevc. FOTO: Tatjana Splichal 

Za svoje delo ste prejeli več priznanj, leta 2012 ste bili tudi med finalisti za nagrado kresnik z romanom Potovci, bili večkrat nominirani za najboljšo kratko zgodbo in leta 2019 prejeli nagrado za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost, ste prejemnica nagrade srebrno pesniško pero na mednarodnem festivalu v Varni (Bolgarija 2014) in prejemnica nagrade kresnice za najboljšo angažirano, ženskam posvečeno pesniško zbirko (2022), prejeli ste tudi nagrado Mreže mest 12. Pazinskih srečanj. Na področju mladinske literature ste bili večkrat nominirani za nagrado desetnica (2011, 2012, 2014) in večernico (2012) in še bi lahko naštevali. Letos ste bili po večkrat širše nominiranih za pesniško nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti med ožje nominiranimi. Kaj vam pomenijo ta priznanja?

V prvi vrsti predvsem to, da je bilo moje delo opaženo in izpostavljeno, s tem pa nemara pritegne k branju večje število bralk in bralcev. Dragoceni so mi tudi njihovi odzivi, zlasti to velja za mlade bralce in bralke. Nekaj k temu doprinesejo tudi nastopi po šolah, kjer se mi kakšen otrok še posebej zahvali za knjigo, ki jo je prebral in mu je to omogočilo kakšno novo spoznanje.

Vaš spekter ustvarjanja je širok. Pišete prozo, poezijo, dramska besedila in filmske scenarije, hkrati pa tudi ustvarjate glasbo. Kako prehajate med temi žanri?

Ni vedno lahko. Včasih si moram od kakšne knjige spočiti, preden lahko grem dalje. Še posebej to velja za romane za odrasle, težko je potem takoj zajadrati v otroški svet. Pomagajo branje otroške literature in potovanja, na katerih si izpraznim glavo. S pisanjem poezije pa je seveda drugače. Pesmi nastajajo bolj spontano, verzi se oglasijo tudi med pisanjem drugega dela. In takrat jim je treba prisluhniti in jih zapisati, drugače utonejo v pozabo.

FOTO: Tatjana Splichal 

Napisali ste več kot 30 literarnih del. Kdaj pišete? Kako dobite navdih in se odločite, v katerem žanru bo ideja ubesedena?

Kadar nisem zaposlena z drugimi obveznosti (kot scenaristka sem pogosto sodelovala pri ustvarjanju dokumentarnih filmov, bila sem mentorica literarnih delavnic z ranljivimi skupinami, poučevala …), je bolj ali manj vsak dan v celoti posvečen pisanju. Nekoč sem veliko delala ponoči, zdaj se temu izogibam in poskušam čim bolj izkoristiti dan. Navdih se rojeva med samim pisanjem. Ne gre za to, da malo pogrizljam svinčnik, potem pa se stavki usujejo iz mene. Zgodi se, da se kakšen dan ukvarjam samo z nekaj besedami, da bi zadela tisto ta pravo, spet drugič pa se zdi, kot da se kar same zapisujejo. Žanr mi najpogosteje narekuje sama tematika, ki pa me mora kar nekaj časa preganjati. Lahko se sredi pisanja odločim, da je nekaj primerneje za otroke kot za odrasle, potem pa je seveda treba še veliko spremeniti.

Ustvarili ste tudi številne glasbene podlage in izvirne glasbe radijskih iger, gledaliških predstav in filmov. Kako še drugače razvijate svoj glasbeni talent?

V mojem življenju je bilo obdobje, ko sem se intenzivneje ukvarjala z glasbo. Nekaj je k temu pripomoglo, da sem delala kot glasbena oblikovalka v dramskem programu Radia Slovenija, ob svojih avtorskih radijskih igrah sem pogosto sama napisala tudi glasbo. Potem pa so prišla povabila tudi še za kaj drugega. Posebej mi je ostalo v spominu sodelovanje s pokojno režiserko Polono Sepe. Za njen celovečerni film Pisma iz Egipta sem ustvarila glasbo, ki ji še vedno rada prisluhnem. Klavir sem občasno poučevala, a vsega se ne da početi. Tako se v zadnjih letih res večinoma posvečam samo pisanju.

Pisati za otroke in še posebej za najstnike ni preprosto. Kako vidite njihov pogled na svet?

Otroški in mladostniški svet mi je blizu. Otroški zato, ker razposajeni otrok v meni še vedno želi kaj povedati, mladostniški pa zato, ker še vedno iščem odgovore na vprašanja, ki si jih začnemo zastavljati v najstniških letih. Kdo smo, kaj želimo in ne nazadnje, kako bi radi spremenili svet.

V mladinskem romanu Očku ne bom več pisal pisem, ki je bil nominiran za svetlobnico, obravnavate temo izgube očeta, žalovanja in pritiskov družbe, še posebej pa spopadanja s krivdo. Kako ste se vživeli v najstnika, ki se spopada s tako hudo izgubo, o kateri noče govoriti zaradi krivde, ki jo čuti?

Pravzaprav se v vsakega junaka poskušam čim bolj vživeti, pa naj gre za ostarelo babico, mladostniškega upornika ali mladega moškega. Pomembno je, da dopustim, da mi zleze pod kožo. Predstavljam si ga, kako zjutraj vstane, kako se obnaša na cesti, kaj ima rad, čeprav vsega tega potem v romanu ne bom uporabila. Tako ni samo lik na papirju, ampak nekaj časa živi z mano, me kdaj tudi predrami sredi noči in zahteva, da kaj popravim, ker česa takega on res ne bi izrekel. Denis, glavni junak iz romana Očku ne bom več pisal pisem me je že nekajkrat nagovoril. Njegova zgodba je posebna tudi zato, ker ga poleg izgube preganja občutek krivde. Temu pa se ni bilo težko približati. Ob vsaki izgubi je v človeku občutek krivde pa zaradi česar koli že.

Mladinski roman Očku ne bom več pisal pisem. FOTO: Založba Družina 

Kako je roman nastal? 

Roman Očku ne bom več pisal pisem je bil napisan prav za natečaj svetlobnica. Ob mamini smrti sem sama šla skozi proces žalovanja, v zadnjih letih izgubila kar nekaj dragocenih prijateljev. In se spomnila, da sem kot otrok izgubila učitelja v glasbeni šoli, ki mi je dajal veliko podporo pri učenju klavirja. Njegova smrt me je dolgo preganjala. Verjetno bi mi bilo lažje, če bi se takrat s kom pogovorila o tem. Pa je smrt še vedno marsikje tabu tema. In to je najbrž botrovalo odločitvi, da o tem napišem knjigo za mlade. Sprva je imela naslov 123 dni Denisa Kralja, ker se zgodba odvija skozi toliko dni, a sem se tudi v posvetovanju z urednico odločila za drugačen naslov, ki je bolj poveden in nagovarjajoč.

Vaša pesniška zbirka Sled ognjenega svinčnika je lirizirana biografija pisateljice in publicistke Zofke Kveder. O njej ste napisali tudi scenarij za film Biti ženska, biti Zofka Kveder. Kaj vam pomeni ta pisateljica in kako gledate na ženske pisateljice v sodobnosti?

Z življenjem in delom Zofke Kveder sem se delno seznanila že v srednji šoli. Potem pa je prišlo povabilo režiserke Alme Lapajne, ali bi napisala scenarij. Z vso vnemo sem se lotila raziskovanja in njena usoda me je čisto prevzela. Ko sem kasneje pisala ciklus pesmi o ženskih ustvarjalkah, sem se želela pokloniti tudi Zofki Kveder. Pa sem kaj kmalu ugotovila, da to ne bo samo ena pesem ali ciklus. V tem času je bil najavljen natečaj kresnice, kar mi je dalo še dodatno spodbudo. Zbirka je bila nagrajena, vesela pa sem, da sem jo lahko predstavila tudi na pesniškem branju v Pragi, kjer je Zofka Kveder kar nekaj let živela in ustvarjala. Ženske pisateljice so pisateljice. Ne vidim razloga za ločevanje med žensko in moško literaturo. Obstajata samo dobra ali slaba. Nekaj se je zagotovo spremenilo od časa Zofke Kveder, bila je ena naših prvih feministk, nekatere stvari, na katere je opozarjala, pa so še vedno aktualne. Pa naj gre za nasilje nad ženskami ali omalovaževanje našega dela.

Brezkompromisno se lotevate težkih tem, kot so osamljenost, nemoč, težke preizkušnje najstnikov, nasilje, alkoholizem, družinske travme, minljivost in smrt staršev, ki se jim družba izogiba. Ali menite, da je treba prav zato pisati o teh temah, da bi kot vaši liki tudi vaši bralci spregovorili in doživeli katarzo?

Ne vem, ali gre toliko za katarzo kot za to, da se skozi knjige, ki obravnavajo t. i. težke teme, senzibilizira družba. Pisatelji in pisateljice lahko upamo, da se dotaknejo bralcev in bralk, jih napotijo k (samo)spraševanju. Družba si pogosto zatiska oči. V svojem zadnjem romanu za odrasle Sara, ples in roža med drugim spregovorim tudi o trgovini z organi. Pisatelj in novinar Jurij Popov, ki je sodeloval na predstavitvi romana in ki se v svojem pisanju tudi sam loteva težkih tem od prostitucije do trgovine z ljudmi, je posebej poudaril, kako so potrebna tovrstna pisanja. In s tem se zagotovo strinjam.