Hudo mi je, ko vidim, kako malo se v družinah pogovarjajo o bistvenih življenjskih vprašanjih. Zaradi vseh vrst prikrivanja je življenje veliko težje. Takrat, ko je človek v stiski, je tako zelo pomembno, da so ljudje okrog njega odkriti, da se nanje lahko zanese. Ko pa ugotovi eno laž, nikoli ne more biti prepričan, da ni še veliko drugih laži.

Oba moja starša sta umrla še mlada, stara dvainšestdeset in petinšestdeset let. Ob smrti nista bila več mlada, lahko pa bi živela tudi še trideset let. Takrat sploh še nismo razmišljali o starosti in težavah, ki jih starost prinese s seboj. Ko sem sama sedaj že stara in spremljam svoje vrstnike, nekatere tudi še malo starejše od mene, pa se tega zelo zavedam in se mi zdi, da bi se morali vsi, stari in mladi, o tem pogovarjati veliko več in veliko prej.

Spominjam se gospe, ki mi je pripovedovala, da je prijavila očeta v bližnji dom za stare. Oče o tem seveda nič ne ve, saj je dom vedno odklanjal. Ampak ko bo treba, ga bodo...