Da bi nas potegnil ven, je hotel tudi sam stopiti v blato. Tako nas je vzljubil, da se ni bal naše umazanije. Cerkveni očetje so govorili, da je Bog zato postal človek, da bi mi postali bogovi, ter dodali, da ni mogel odrešiti, česar ni prevzel nase. Jezus je torej moral iti prav do dna, v našo izgubljenost. Krstnik je Jezusu branil in rekel: Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni. Janezova zadržanost je znamenje njegove pravičnosti: kako je mogoče, da on, Nedolžni, prihaja h krstu k meni, grešniku? In vendar mu Jezus odgovori: Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost. Kaj se skriva v Jezusovem odgovoru? S tem ko se je prišel krstit k Jordanu, je hotel Jezus razodeti Božjo pravičnost, ki je drugačna od človeške. To je razodetje Božje ponižne ljubezni. Bog sam se sklanja k človeku, v Jezusu Bog sklanja svojo glavo pred človekom, v svoji nori ljubezni mu želi služiti kot najmanjši izmed vseh. Takšna Božja pravičnost presega to, kar mi razumemo pod pojmom pravičnosti. Gre za razodetje Božje ljubezni. Jezus postane solidaren z grešniki, da bi se skrivnost ljubezni Boga do njegovih otrok razodela v vsem svojem sijaju. Pozneje ga bodo obsojali, da se druži z grešniki, da je požrešnež in pijanec, a tako se bo razodela Božja pravičnost, ki je ljubezen do vseh.

Človek v skritosti svojega srca vedno hvali samega sebe ter mu je težko slaviti pravičnost in dobroto drugega. V Jezusovem krstu je to popolnoma obrnjeno.

Kristus, najpravičnejši, se postavi pred Janeza, grešnika, in ponižno skloni glavo, da bi bil krščen. Ta podreditev je začetek nove pravičnosti. Pri krstu nam je Jezus dal najboljše zdravilo proti najtežji bolezni – ošabnosti. Človek je trdo-vraten. Kristus je prišel omehčat trdoto našega tilnika. Njegova gesta je Božje olje, s katerim si lahko mažemo svoj vrat. Res je, on krsta ni potreboval, Krstnik se upravičeno brani. Potrebujemo pa ga mi. Jezus nam je razodel, kaj je dobro za nas. Krst je začetek Jezusovega delovanja. Z gesto podreditve je pokazal, kaj naj bo temelj vsakega našega delovanja. Naše dostojanstvo je v tem, da se odpovemo vsakršnemu dostojanstvu in ga priznamo svojemu bližnjemu. Tu v Jordanu, kakor tudi pozneje pri umivanju nog učencem, se Gospod skloni kot suženj pod roko Janeza Krstnika, da bi izbrisal krivdo človeku, ki se ni hotel skloniti pod roko Boga. Ko je stopil iz vode, so se nad njim odprla nebesa. Kakor se je po Jezusovi smrti pretrgala zavesa v templju, tako so se po krstu pretrgala nebesa. Zid med Bogom in človekom je zdaj podrt, za vselej. Človek se lahko spet druži z nebeškim Očetom in živi v njegovi prisotnosti. 

Duh podarja življenje

Božji Duh se je spuščal kakor golob in prišel nad Jezusa. To spominja na čas vesoljnega potopa, ko je golob naznanil rešitev. Pokazala se je zemlja, kjer je bilo spet možno življenje. Vse človeštvo od Adama do Jezusovega krsta je podobno vesoljnemu potopu. Zdaj je prišla rešitev. Zemlja, ki so jo mučili trnje, trpljenje in prekletstvo, nerodovitna zemlja, ki je hranila človeka s trpljenjem vse do smrti, zemlja, ki je vrgla človeka na svet, da bi ga ubila in ga pustila, da se potopi v grehu, prav ta zemlja je z rojstvom Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, ki se je potopil v Jordan, postala nova nebeška maternica, ki bo rojevala nov rod za Boga, mir in večno življenje.

Več lahko preberete v januarski številki revije Magnificat.