P. Janez, kakšne spovedi se vas dotaknejo?

Osebno se me dotakne vsaka spoved.

Tudi tiste, ko se nekdo spoveduje »po naučenih obrazcih«?

Vprašanja, kako si je nekdo izprašal vest, si kot spovednik, delivec Božjega usmiljenja, nikoli ne postavljam. Vem in čutim, da je človek takrat, ko prestopi prag spovednice, že odprt Božji milosti, pripravljen na srečanje z usmiljenim Očetom. Vse tisto, kar človeka usmerja do tega koraka, tudi izpraševanje vesti, je od človeka do človeka različno in je sad svetih navdihov in Božje milosti.

Ali lahko iz izkušenj rečete, da spoved »učinkuje«, da spovedanca spremeni?

Prepričan sem, to verujem, da vsaka spoved spremeni oziroma spreminja človeka, saj ima zakrament sprave, Božji objem, neizmerno moč. V Assisiju sem v baziliki sv. Frančiška imel priložnost videti romarje, ki so prihajali skozi vrata iz stranske ladje, v kateri stoji 12 spovednic in spoved je hkrati v osmih različnih jezikih. Z veliko hvaležnostjo v srcu sem opazoval: kakšno veselje je na obrazih ljudi, ki so prihajali od spovedi, kakšni spremenjeni, veseli, velikonočni obrazi, velikokrat tudi solze, objemi z ljudmi, ki so jih čakali pred kapelo … Sveta spoved, Očetov objem spreminja človeka navznoter in tudi navzven.

Kaj rečete tistemu, ki pride k spovedi in reče, da nič posebnega nima povedati?

Predvsem mu nič posebnega ne rečem, ampak ga samo potrpežljivo poslušam. Skozi poslušanje se skoraj vedno odkrije, da ima spovedanec pravzaprav veliko povedati in priznati pred Gospodom.

Kje je po vašem vzrok, da se sodobni človek tako ogiba spovednice? Ni več zavesti greha?

Tukaj danes gre za veliko težavo časa in sveta, ki se hitro spreminja. Zakrament sprave je skozi zgodovino med zakramenti doživel največ sprememb. Po koncilu pa vse do danes nam v Cerkvi (še) ni uspelo vernikom posredovati razumevanja, da zakrament sprave niso samo naše »povešene glave«, naš ponižni korak k Bogu, temveč je predvsem Njegov objem, ki nas zajame, preseneti in ozdravlja. On, pred katerim pripognemo svoje koleno, nas pride v zakramentu sprave obiskat, napolnit s svojo milostjo in razveselit s svojim veseljem – to vedno znova poudarja papež Frančišek. Pomeni, da moramo pri spovedi v ospredje postaviti Božji pogled, ki je očetovski in ljubeč. V središču zakramenta sprave niso naši grehi, ki jih izpovemo, ampak je v središču Njegovo odpuščanje. On nas pride obiskat, napolnit s svojo milostjo, razveselit s svojim veseljem. Ko bomo zakrament sprave sprejeli, doumeli in doživeli, da je v središču Oče, ki nas osvobodi in znova postavi na noge, ne pa moji grehi, sem prepričan, se tudi »sodobni človek« ne bo ogibal spovednice, ne iskal »svojih« rešitev mimo zakramenta sprave.

Ko bomo zakrament sprave sprejeli, doumeli in doživeli, da je v središču Oče, ne pa moji grehi, se tudi »sodobni človek« ne bo ogibal spovednice.

Zakaj Cerkev zapoveduje, da gremo k spovedi vsaj enkrat na leto, in to pred veliko nočjo?

Cerkev je dobra mati, ki skrbi za svoje otroke, da ne bi zašli, se izgubili, pozabili … Zaveda se in pozna moč zakramenta svete spovedi in velikih milosti, ki so jih verniki po tem zakramentu deležni. Zato iz ljubezni do božjega ljudstva zapoveduje, da nas tako prebuja in ozavešča, da ne bi zgrešili srečanja z dobrim in usmiljenim Očetom, ki nas čaka. S podobno ljubeznijo in skrbjo so ponekod krščanske matere dodale še svojo »zapoved«: kdor v družini ne bo opravil velikonočne spovedi, ne bo mogel uživati velikonočnih jedi.

Cerkveno zapoved in materinsko skrb za duhovni blagor družine današnji človek težko razume in še teže sprejema, čeprav sta obe sad velike skrbi in ljubezni. Zato je tako pomembno, da danes kristjan razume, doume in začuti, da zakrament sprave ni zapoved, ni poseg v človekovo svobodo, ni nekaj težkega, temnega in mračnega, ampak je predvsem Očetovo veselje nad izgubljeno ovco, ki se je našla in pristala v njegovem naročju.