Psihiater dr. Borut Škodlar je predstavil delo Meandri duše: antična filozofija in psihoterapije (KUD Logos), v katerem sta skupaj z dr. Janom Ciglenečkim v antični tradiciji in zgodnjih cerkvenih očetih iskala uvide za (fenomenološko-kontemplativno) psihoterapijo in za življenje, ki vodi v mirno, duhovno poglobljeno smer.

Dr. Franci Zore je govoril o delu Egiptovsko puščavništvo (FF UL) – skupaj z njim sta ga uredila Ciglenečki in Nena Dobovnik. Zbrana besedila obravnavajo vprašanja, ki so se zastavljala puščavnikom in njihovim interpretom ter vsem, ki živijo notranjo kontemplacijo in po drugi strani delujejo v svetu. Vsebinski sklopi zajemajo Evagrija Pontskega, asketske prakse in pričevanja romanj s srečanj s puščavniki. Še drugo besedilo, ki sta ga uredila s Ciglenečkim, pa je Aristotelov spis O duši.

Dr. Franci Zore. FOTO: Marjan Pogačnik

Mag. Branko Cestnik je opisal nastajanje svojih romanov Sonce Petovione in Šesti pečat (celjska Mohorjeva), ki segata v čas začetkov krščanstva na Ptujskem. Pri tem je »obujal mrtvo civilizacijo«, tisto, ki »jo je imel pod nogami, ko sem krave pasel na našem travniku« v Hajdini. Zaradi skoposti virov je natančno prebiral tiste, ki so bili na voljo – tudi opombe, in se prepustil pisateljski svobodi.

Mag. Branko Cestnik. FOTO: Marjan Pogačnik

Obsežno delo Marije Stanonik, Sv. Ciril in Metod v slovenski književnosti in narodovem spominu, je predstavil pisec spremne besede dr. Bogdan Dolenc. Knjiga (založba Družina) je sad njenega 30-letnega raziskovanja, zajema pisce na vseh področjih besedne umetnosti in prikazuje, kako je navdihoval lik slovanskih apostolov. Podobno kot zgodovinarji tudi leposlovni avtorji izkazujejo prepričanje o njuni zaslugi za to, da imamo Slovani bogoslužje v lastnem jeziku, v čemer sta sveta brata videla znamenje dostojanstva vsakega naroda.

Doc. dr. Simon Malmenvall je spregovoril o svoji knjigi Pravoslavje in ruska kultura v delih Franca Grivca, ki je izšla v navezavi na 60-letnico Grivčeve smrti. Ekleziolog in velik strokovnjak za zapuščino sv. Cirila in Metoda se je še posebej zanimal za vzhodno krščansko ekleziologijo in teologijo, pa tudi zgodovino in kulturo ruske pravoslavne cerkve. Malmenvall se je v svojem delu osredotočil na Grivčevo dojemanje ruske tematike, na zgodovino Pravoslavne cerkve, znamenite ruske mislece in pisatelje, zlasti Solovjova ter na vzroke in posledice oktobrske boljševiške revolucije.

Dr. Simon Malmenvall. FOTO: Marjan Pogačnik

Ob koncu prvega dela so bile predstavljene še revije, v katerih mesto najdejo cerkveni očetje: po treh letih ponovno obujeni Tretji dan (Jonas Miklavčič), Božja beseda danes, Bogoslovni vestnik ter Edinost in dialog (mag. Jan Dominik Bogataj), pa tudi Clotho (doc. dr. David Movrin). Movrin je opisal še možnosti dostopanja do podatkovnih baz s patrističnimi besedili.

Zvečer so na okrogli mizi, na kateri so ob povezovanju Mateje Subotičanec sodelovali Jan Dominik Bogataj, Martina Ješovnik, Gorazd Kocijančič in dr. Miran Špelič, spregovorili o še svežem delu Latinski očetje o molitvi (Mohorjeva), ki prinaša »bisere« antičnega latinskega krščanstva o molitvi.

"Knjiga je uresničenje sanj"

Gorazd Kocijančič o razliki med grškimi in latinskimi očeti: »Za grško kontemplativno molitev je značilna filozofska dimenzija, v latinskem svetu je tega manj. Kar ne pomeni, da so besedila manj zanimiva, gre le za različne poudarke. Grško razumevanje molitve je torej bolj mistično, individualistično, latinsko pa bolj občestveno … V osnovi besedil so kontrasti, ne gre pa za nasprotja, ampak za dopolnjevanje.«

Gorazd Kocjančič. FOTO: Marjan Pogačnik

Jan Dominik Bogataj o novi knjigi Latinski očetje o molitvi: »Neposreden povod za izdajo knjige Latinski očetje o molitvi je bilo odkritje tipkopisa prevoda obsežnih Tertulijanovih del, ki jih je že pred vojno prevajal Fran Ksaver Lukman, nestor slovenske patrologije, gigant, na katerih ramenih še danes hodimo. Odkritje me je tako pritegnilo, da sem začel razmišljati in sanjati o knjigi, ki bi združila najzgodnejša in najlepša latinska besedila o molitvi. In knjiga je uresničenje sanj. Tako po desetletjih pohabljanja in barbarizma, ki Lukmanu in njegovim sodelavcem ni dovolilo izdajo, sedaj dobivamo temeljno delo v slovenščini. Po vzoru Lukmana, ki je tudi imel ob sebi skupino vrhunsko izobraženih prevajalcev, povečini so bili duhovniki, sem tudi sam pritegnil k sodelovanju kolegici, klasični filologinji Martino Ješovnik in Dorotejo Novak. Knjiga je lok petih stoletij, od 2. do konca 6. stoletja zgodnjekrščanskih latinskih besedil o molitvi.«

Br. Miran Špelič, Gorazd Kocjančič, Martina Ješovnik in Jan Dominik Bogataj

Martina Ješovnik o približevanju molitve in latinskih očetov mladim generacijam: »Kot učiteljica na gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru imam možnost, da cerkvene očete 'zapakiram' v učno snov učenje jezika. Če govorim iz lastne izkušnje: v času šolanja nam je bilo odveč, a vsaj imena nam ostanejo nekje v možganih. To je moja želja, da bi mladi imeli izkušnjo, da stara besedila niso mrtva. Da imajo z avtorji, ki so jih pisali, lahko tudi danes dialog. Da ljudem govorijo tudi danes, za današnji čas. Besedila o molitvi spodbujajo k molitvi, k razmišljanju o molitvi. A če želim mladim približati patristično besedilo, je predpogoj, da molim zanje. Mi smo prenašalci, glavno besedo pa ima Bog, prek prevoda nagovarja z besedami avtorja. To je svojevrstna evangelizacija.«

Br. Miran Špelič: »Zakaj naj bi brali knjigo? Molitev je nekaj, kar zadeva vero in vernost v vsakem času. Molili so tudi pogani, že sv. Avguštin je zapisal, da so se pogani obračali na kipe, na neme malike ali celo na demone. Judje so se edini obračali na pravega Boga. Avguštin je imel pred seboj katehumene, tiste, ki so prišli v stik z vero in so potrebovali pouk v veri. Bil je mistik in učitelj – torej je molitev dojemal kot predmet mističnega zedinjenja in kot predmet pouka. In to razberemo v obeh knjigah: o molitvi grških in latinskih očetov. Kot je že dejal Gorazd: Grki so bolj mistični, Zahodnjaki pa občestveni, Grk doživlja, Latinec to poučuje. Po 30 letih smo tako dobili še drugo krilo pljuč očetov o molitvi /…/ Molitev ni le stvar milosti – je tudi milost, a milosti moramo dati pristanek, torej je tudi predmet učenja. Zato so se zlasti zahodni očetje veliko posvečali učenju molitve, razlagi obrazcev: kako moliti, kako se držati med molitvijo, kako naglas moliti, kako dolgo moliti, kako oblečen moliti … Vse to je bilo treba posredovati katehumenu, nekdaj poganu, ker krščanska molitev je drugačna od vsake druge. Poganska molitev je magičnega tipa, poskus obvladovanja nadnaravnih sil, izpolnjevanje točno določenih pogojev … Krščanska molitev pa je vstop v odnos, v pogovor – ali iz oči v oči ali pod pogledom Nekoga, ki gleda name in mu vrnem pogled. Zato so očetje lotili govora o molitvi tistim, ki se šele približujejo veri, da bi njihovo vero oblikovali in da bi se njihova vera v molitvi izrazila. Danes spet prehajamo v dobo katehumenov, ko bo vedno več oddaljenih prihajalo bliže Kristusu. In mi, ki smo že verni, moramo postati učitelji molitve. Očetje pa nas učijo, kako naj učimo, da bodo tisti, ki še ne znajo moliti, ob naši molitvi prepoznali njeno lepoto.«

Več o vsebini okrogle mize (kakšno je razmerje med molitvijo in vero? Ali je za molitev potrebna samota ali lahko molimo tudi med delom? Kdaj vemo, da je naša molitev globoka? Ali je prosilna molitev sploh molitev in zakaj ni? …) v eni od prihodnjih tiskanih Družin.