»Še vedno verjamem, da je to najlepša možna služba, a klic je bil jasen,« pravi mož in oče, ki se je v svoji mladosti v primarni družini srečal z alkoholizmom in samomorom. Z ženo Petro sta po več letih zakona hvaležna za sina Izaka, za katerega pravita, da je izmoljen.

Skozi vsa življenjska obdobja, tudi najbolj temačna, se je naslonil na Boga. Želel je postati celo duhovnik, a je nato to misel opustil in našel drug način služenja Gospodu. Novih izzivov namreč specializantu logoterapije ne manjka, saj je med drugim romski katehet, lani pa je postal stalni diakon v novomeški škofiji, kar je zanj, kot pravi, »posebna milost«.

Kot pastoralni asistent v Vojaškem vikariatu ste skrbeli za duhovno oskrbo pripadnikov SV skoraj sedem let. To obdobje vašega življenja v Slovenski vojski se zdaj zaključuje. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Že ob sami zaposlitvi sem vedel, da te službe ne bom opravljal do upokojitve. Sem človek mnogih izzivov in potrebujem veliko...