Kdo je dober katehet, birmanski animator ali voditelj posamezne skupine v župniji? Katera znanja in osebnostne lastnosti mora imeti? Je ocenjevanje veroučencev po klasični šolski metodi primerno? Zakaj so laični sodelavci neprecenljivo bogastvo vsake župnije? O tem v pogovoru z ravnateljico Katehetsko pastoralne šole dr. Matejo Pevec Rozman.

Katehetsko pastoralna šola torej usposablja katehiste, animatorje birmanskih in drugih skupin ter voditelje bibličnih skupin za delo v župniji. Kako je zasnovan njen predmetnik, katerih znanj vse se dotika?

Katehetsko pastoralna šola je izobraževalna ustanova pod okriljem Slovenske škofovske konference, kar pomeni, da se škofje zavedajo pomena ustrezne izobrazbe tistih, ki poučujejo verouk ali vodijo različne skupine na župniji. Za katehetsko pastoralno delo sta pomembni tako izobrazba kot osebnostni profil tistega, ki poučuje, kajti poučevanje pomeni hkrati tudi pričevanje. Predmetnik Katehetsko pastoralne šole tako vključuje strokovne predmete kot tudi duhovno formacijo. Na predmetniku prve stopnje boste našli predmete, ki tvorijo, kot jih radi poimenujemo, malo šolo teologije, se pravi, da gre za predmete, ki uvajajo v teološko znanost.

Mateja Pevec Rozman: »Na KPŠ skrbimo tudi za duhovno formacijo naših slušateljev.« FOTO: Jože Potrpin

To so filozofija, zgodovina Cerkve, moralna teologija, psihologija, teologija duhovnosti, nauk o Cerkvi in ekumenizem, osnovno bogoslovje in verstva, Cerkveno pravo, sociologija religije, dogmatika in liturgika, eksegeza Stare in Nove zaveze ter metodologija znanstvenega dela. Na drugi stopnji ponujamo strokovne predmete in praktično usposabljanje, kot to zahtevajo posamezna področja oz. smeri, na KPŠ so to tri različne smeri študija. Na KPŠ skrbimo tudi za duhovno formacijo naših slušateljev, vsako leto organiziramo vsaj eno duhovno obnovo, ki je obvezna, slušatelje pa spodbujamo, da se tudi sami udeležujejo različnih duhovnih obnov, ki potekajo na župnijski ali škofijski ravni.

Koliko časa traja posameznikovo izobraževanja v katehetsko pastoralni šoli? Kdo so predavatelji?

Program Katehetsko pastoralne šole traja štiri leta, zasnovan je kot študij ob delu. To pomeni, da potekajo predavanja enkrat tedensko ob popoldnevih in se jih lahko udeležijo tako študenti kot zaposleni. Prvi dve stopnji študija na KPŠ trajata dve leti, po končanih vseh obveznostih prve stopnje prejmejo slušatelji spričevalo, kar je pogoj za vpis na drugo stopnjo.

Začetki Katehetsko pastoralne šole segajo v leto 1964, ko so začeli v Ljubljani z rednim, v Mariboru pa z dopisnim katehetskim tečajem.

Druga stopnja traja prav tako dve leti, zaključi se z zaključno nalogo, slušatelji pa lahko izbirajo med tremi smermi: katehetsko-pastoralno, liturgično in biblično. Z letošnjim študijskim letom uvajamo tudi novost, in sicer izvajanje biblične smeri na vseslovenski ravni na daljavo ali »on-line«, kar pomeni, da se bodo lahko izobraževali vsi zainteresirani, ki so od glavnih krajev izvajanja KPŠ oddaljeni ne glede na to, iz katere škofije prihajajo. Predavatelji na Katehetsko pastoralni šoli so strokovnjaki iz področij, ki jih pokriva naša šola. Večina predavateljev na KPŠ prihaja s Teološke fakultete, drugi so strokovnjaki s terena, ki pokrivajo različna strokovna področja in predvsem predmete, ki nudijo praktična znanja. 

Katehetsko pastoralna šola posameznika opremi z določenimi znanji, poleg tega pa je, kot ste posredno že poudarili, pomemben tudi njegov oseben odnos z Jezusom? Kdo so primerni kandidati za kateheta, animatorja birmanske skupin ali voditelja biblične skupine? 

Tako je, poleg ustreznega strokovnega znanja in dobrih vsebinskih temeljev je pomemben predvsem osebnostni profil kateheta, animatorja ali voditelja biblične skupine. Od samih začetkov krščanstva je oblikovanje katehetov potekalo predvsem na izkustveni ravni, saj je temeljilo na njihovem osebnem srečanju z Jezusom. Ta vidik, osebni odnos, je še kako pomembnem, pravzaprav bistven pri katehetskem in pastoralnem poslanstvu. Kot sem že omenila, pri katehezi ne gre zgolj za poučevanje, temveč tudi za pričevanje, zato nikakor ni nepomembno ali vseeno, kdo in kakšen je tisti, ki uči verouka ali vodi določeno skupino v župniji.

Otroci pri verouku s katehistinjo in starši. FOTO: Jože Potrpin

Za kateheta je poleg ustrezne teološke izobrazbe in dobrega poznavanja nauka Cerkve bistveno, da ima duhovne in moralne kvalitete, da je izgrajena osebnost, da je vesel kristjan. Le takšna oseba bo sposobna prinašati veselo oznanilo o odrešenjski ljubezni in sposobna voditi mladega človeka k Bogu in ga navduševati za vero. O ljubezni lahko verodostojno govori samo nekdo, ki ljubi, veselo oznanilo lahko verodostojno prinaša samo nekdo, ki je sam prevzet od te vesele novice. Primerni kandidati za kateheta, voditelja birmanske ali biblične skupine morajo imeti vse te vrline, poleg tega pa je zelo pomembno, da imajo razvit čut za bližnjega, da čutijo s Cerkvijo in so sami del občestva. 

Če se nekoliko bolj osredotočiva na mladinsko pastoralo. V čem se današnje generacije otrok razlikujejo od prejšnjih? Katerih pedagoških prijemov se morajo danes posluževati katehisti in animatorji, da pri veroučencih in birmanskih kandidatih vzbudijo zanimanje za vero, za vstopanje v oseben odnos z Jezusom?

Današnja mladina, današnji otroci, so po svoje enaki kot vse generacije pred njimi; soočajo se s podobnimi težavami, kar se tiče osebnostnega razvoja, telesnega razvoja, iskanja identitete, soočanja z mejami in poskusi prestopanja le teh, z dvomi in iskanji na področju osebne vere ... Razlika je v tem, da se vsa ta iskanja začno prej. Strokovnjaki opažajo, da se npr. puberteta začenja že pri devetih, desetih letih in to posledično vpliva tudi na obnašanje otrok in njihovo dojemanje sveta. Dejstvo pa je, da danes živimo v času hitrih sprememb, v času negotovosti, v digitalni dobi, kar pomeni, da se današnje generacije otrok vendarle razlikujejo od prejšnjih, ker živijo v digitaliziranem svetu. Sodobna informacijska tehnologija, pametni telefoni, socialna omrežja in splet omogočajo lažji dostop do informacij, do katerih pristopajo sami, prosto in pogosto nekritično, kar predstavlja mnoge pasti. Čeprav posledice digitalnih danosti niso še povsem raziskane, zagotovo prihaja pri današnjih generacijah do sprememb na področju odnosov in tudi na področju spoznavnih procesov.

Sodobna informacijska tehnologija, pametni telefoni, socialna omrežja in splet omogočajo lažji dostop do informacij, do katerih pristopajo sami, prosto in pogosto nekritično, kar predstavlja mnoge pasti.

Tako so katehisti in animatorji pred velikim izzivom, kako sploh pritegniti pozornost otrok in mladih, kako jih odtegniti iz virtualne resničnosti in prebuditi zanimanje za pristne medosebne odnose in osebni odnos z Bogom. Ker so animatorji birmanskih skupin običajno mladi, so pri svojem delu zelo inovativni in vključujejo različna multimedijska sredstva, ki pritegnejo mlade. Med pedagoškimi prijemi pa bi izpostavila izkustveno celostno pedagogiko, ki skuša zajeti in nagovoriti mladega človeka v celoti ter razne oblike delavnic, skupinsko dinamiko ipd. 

Kakšen je vaš pogled na ocenjevanje pri verouku? Ali ocena lahko predstavlja realen odraz tega, kar otrok dejansko čuti do Boga? 

Vprašanje ocenjevanja pri verouku je tematika, ki ločuje duhove. Nekateri se nagibajo v smer t. i. šolskega ocenjevanja, kar pomeni, da zagovarjajo tako ocenjevanje preverjanja znanja kot tudi beleženje odsotnosti oz. prisotnosti pri nedeljskih mašah in praznikih. Drugi se nagibajo v smer, da kakršno koli ocenjevanje ni primerno in ni potrebno, saj ne more izraziti dejanskega verskega doživljanja otroka, kar sicer drži. Strinjam se, ocena ni in nikakor ne more biti realen odraz tega, kar otrok čuti do Boga, to pravzaprav ni merljivo. Zato se osebno nagibam k srednji poti. To pomeni, da nisem za šolsko ocenjevanje znanja in preverjanje prisotnosti pri sveti maši, pač pa za vrednotenje otrokovega truda, ki ga vloži v svoje delo. Vemo namreč, da pohvala, spodbuda ali kdaj nagrada za dobro opravljeno delo, nalogo ali sodelovanje, predstavlja močno motivacijo tako v pedagoškem procesu kot pri osebnostni rasti in spodbuja otroka, da napreduje v svojem delu in prizadevanju.

Molitev otrok. FOTO: Tatjana Splichal

Katehisti, animatorji, voditelji in sodelavci različnih skupin so podaljšana roka duhovnika v župniji. Zakaj je pomembno, da ima župnija razvejano mrežo različnih sodelavcev? 

Laiški sodelavci so neprecenljivo bogastvo vsake župnije. Začenši z gospodinjami, ki skrbijo za župnišče kot »domačo hišo«, ključarji, organisti in pevci, bralci, krasilci, animatorji, katehisti, člani različnih župnijskih svetov ter drugi sodelavci, vsi so na nek način podaljšana roka duhovnika. Kot verni laiki morejo prevzemati določene naloge znotraj župnije in tako lahko razbremenijo duhovnika in mu omogočijo, da se povsem posveti svojemu poslanstvu oz. tistim področjem dela, kjer je nenadomestljiv in nezamenljiv.

Mladinski animatorji so pogon mladinske pastorale v župniji. FOTO: Tatjana Splichal

Verni laiki pa so vključeni tudi v svet, živijo in delujejo sredi tega sveta in s svojo držo, s svojimi vrednotami izpričujejo evangelij. Zelo pomembno je, da ima župnija mrežo različnih sodelavcev, saj se ti se med sabo podpirajo in spodbujajo, da pogumno živijo in delujejo sredi sveta in pri samem delu na župniji ter so opora duhovniku pri širjenju evangelija in delu za Božje kraljestvo.

Mnogi farani svoje delo v župniji vidijo kot služenje Cerkvi, kot poslanstvo. Kako pa je oziroma naj bi bilo ovrednoteno delo katehistov? Ali so katehisti za svoje delo plačani? 

Vsak delavec si za pošteno delo zasluži pošteno plačilo. S tem se izražata odnos do opravljenega dela in spoštovanje do tistega, ki je delo opravil. Tako bi moralo biti tudi z vrednotenjem dela katehistov in katehistinj. Dejstvo, da gre za služenje Cerkvi, za poslanstvo, kot ste izpostavili, ne opravičuje morebitnega umanjkanja plačila ali nagrade za opravljeno delo. Seveda moramo ločiti med tistimi, ki opravljajo poslanstvo katehista ali katehistinje poleg svoje službe in to lahko počnejo prostovoljno, torej kot svoj prostovoljni prispevek k župnijskemu občestvu, in si zaslužijo primerno nagrado, in med tistimi, ki so svojo celotno profesionalno pot namenili služenju v Cerkvi in je njihovo delo na župniji tudi edina služba oz. poslanstvo. To so po navadi diplomirani teologi, ki se za študij teologije odločajo prav z namenom, da bi svoje poslanstvo uresničevali v služenju Cerkvi, za kar pa si seveda zaslužijo primerno plačilo, ki bo njim in njihovim družinam zagotavljajo dostojno eksistenco. 

Tudi sami ste bili katehistinja? Kako ste doživljali delo z najmljašimi?

Res je, sama sem poučevala prvi razred. V prvi vrsti mi je to pomenilo zaupanje s strani duhovnika, da je presodil, da sem primerna za podajanje znanja otrokom. V tem sem videla poseben izziv, saj sem morala najmlajšim prenašati znanje na njim razumljiv način. Priznati moram, da je bila včasih to precej zahtevna naloga, saj se je težko vživeti v otroški svet. Na ta čas imam torej lepe spomine, zdaj pa zaradi drugih obveznosti tega poslanstva ne opravljam več.