Ljubitelji podkastov z veseljem prisluhnejo njegovi oddaji z naslovom »The Bible in a Year (With Fr. Mike Schmitz)«, ki jo je začel pripravljati januarja 2021. Priljubljenosti oddaje ni težko razumeti: vsaka 20- do 25-minutna oddaja vsebuje dva ali tri kratke svetopisemske odlomke in jedrnato razmišljanje očeta Mika, prijetnega 47-letnega Američana, ki s svojim optimističnim in samokritičnim načinom, ne nazadnje pa tudi s svojim očarljivim deškim videzom, močno spominja na kakšnega hollywoodskega igralca.

Oče Mike, sicer kaplan na univerzi v Minnesoti, je zaradi svetopisemskih podkastov postal neke vrste zvezdnik.

Oče Mike je sicer kaplan na Univerzi Minnesota Duluth in vodi mladinsko pastoralo v škofiji Duluth. Zaradi svetopisemskih podkastov je postal neke vrste zvezdnik: potuje po državi in ima govore, nekateri njegovi videoposnetki na YouTubu pa so dosegli več milijonov ogledov. Vse to se dogaja v času, ko je Cerkev, tako kot številne druge javne ustanove, v središču družbenih napetosti, česar se oče Mike zelo dobro zaveda. »Poznam veliko lastnih težav in napak,« pravi o izzivu, da je postal javna osebnost: »Ni mi všeč misel, da bi zaradi njih napačno predstavljal Boga ali Cerkev.«

»Mladim je treba vedno dovoliti, da postavljajo vprašanja, ki jih težijo«

V začetku tedna je sloviti New York Times na svoji spletni strani objavil obsežen pogovor s priljubljenim duhovnikom, v katerem oče Mike med drugim odgovarja na vprašanja o vernosti in pastorali mladih, telesni avtonomiji in »pravici« do splava ter istospolni usmerjenosti, s katero ima na nek način tudi »osebne izkušnje«.

Mladim je treba ponuditi vse, kar jim Katoliška cerkev in krščanstvo lahko ponudita.

Poslušalci njegovega podkasta so precej široka demografska skupina, kot kaplan pa se oče Mike ukvarja s študenti, z mladimi, ki se najmanj verjetno opredeljujejo za katoličane. Zdi se mu žalostno, da veliko mladih katoličanov pozneje zapusti Cerkev, čeprav mnogi med njimi trdijo, da so imeli z vero pozitivno izkušnjo. Po njegovem mnenju je treba mladim vedno dovoliti, da postavljajo vprašanja, ki jih težijo, se zanimati za njihovo življenje in jim ponuditi vse, kar jim Katoliška cerkev in krščanstvo lahko ponudita.

Glede zahtevnih vprašanj, kot so recimo istospolna usmerjenost, istospolne zakonske zveze in splav, ljudem ni treba takoj ponuditi enoznačnega odgovora, pač pa moramo z njimi razpravljati, prisluhniti njihovemu mnenju, nato pa jim pojasniti, zakaj Cerkev uči tako, kot to počne. Nikakor ne gre za to, da bi morali sprejeti njihovo mnenje. Človeku, ki se s tovrstnimi vprašanji ukvarja na osebni ravni, je treba pojasniti, na kakšen način lahko svoje prepričanje umesti znotraj cerkvenega nauka in kaj mora spremeniti, da mu bo pri tem lažje.

Odgovore na zahtevna vprašanja moramo vedno predstaviti kot možnost in jih ne vsiljevati.

Po mnenju ameriškega duhovnika moramo odgovore na zahtevna vprašanja vedno predstaviti kot možnost in jih ne vsiljevati. To je sicer razmeroma zahtevno, če želi človek ostati zvest svojim verskim prepričanjem in jih zagovarjati, obenem pa živeti v pluralistični družbi. Sam je pripravil vrsto srečanj za svoje študente, na katerih jim je predstavil nekaj načel, ki jih je oblikovala Cerkev. Med drugim je z njimi govoril o pravici do zasebne lastnine in splošni namembnosti dobrin, kar je ponazoril s preprostimi primeri: »Vsakdo ima pravico do lastništva tega, kar ima v lasti. Če je to tvoj plašč, je to tvoj plašč. Če je to tvoj avto, je to tvoj avto. Obenem pa obstaja nekaj, kar se imenuje univerzalna namembnost dobrin, kar pomeni, da so vsi zemeljski viri namenjeni vsem.«

Oče Mike med enim svojih podkastov. FOTO: YouTube/zajem zaslona

Ali je žensko telo njena lastnina?

Med zahtevnimi temami glede lastnine je tudi vprašanje, ali žensko telo velja za njeno »lastnino«. To je namreč eden od argumentov, s katerimi ljudje zagovarjajo pravico do splava, češ, »to je moje telo, o njem sama odločam«. Toda, pojasnjuje oče Mike, v to je vpleten še en človek in tudi to človeško bitje ima pravico do telesne avtonomije. Ne gre za to, da ženska ne bi imela pravice do lastnega življenja, zavedati pa se moramo, da nimamo pravic nad življenjem ali telesom nekoga drugega: »Stališče Katoliške cerkve in judovsko-krščansko stališče že tisočletja je, da so pravice nerojenega otroka enake pravicam matere.«

Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi, kar pomeni, da ima vsak človek po svoji naravi vrednost, da je dober.

Ne glede na zapletena vprašanja oče Mike vedno najprej pojasnjuje, kako sam kot kristjan, kot katoličan, vidi človeka, pa naj gre za nekoga, ki želi splav iz najrazličnejših razlogov, ali pa za nekoga, ki ga »že vse življenje privlačijo pripadniki istega spola«. V obeh primerih je ena od skupnih izkušenj občutek, da je človek sam, da se s svojim stališčem, s svojim občutenjem počuti osamljenega, pojasnjuje duhovnik. Zato vedno vsakomur najprej zagotovi, da je kot človek »resnično in brezpogojno ljubljen«, to je zanj izhodišče vsakega pogovora. Vsak človek je namreč ustvarjen po Božji podobi, kar pomeni, da ima vsak človek po svoji naravi vrednost, da je dober. Ker pa verjamemo v izvirni greh, vemo, da so na tem svetu ljudje dobri, toda ranjeni in zlomljeni. In vsak izmed nas to zlomljenost izkuša na različne načine.

Krščansko sporočilo v vsem tem je: ti si dober, ti si pomemben. Bog pozna tvoje ime in je vstopil v tvojo ranjenost, da ti v njej ni treba biti sam. Ni treba, da ta zlomljenost določa naše življenje. Bog nas ljubi takšne, kakršni smo, sami pa moramo tej ljubezni dopustiti, da nas spremeni, zatrjuje oče Mike, ki se s sprejemanjem drugače mislečih sooča tudi v najožji družini: njegov brat je istospolno usmerjen. Vendar, kot pojasnjuje, o njem navadno ne govori, saj želi, da brat sam pripoveduje svojo zgodbo. Drug drugemu zaupata in sta že večkrat imela globoke pogovore o zahtevnih življenjskih vprašanjih, četudi na koncu pogovora nista na isti strani.

V naših glavah je splav strelna rana, ki jo je treba oskrbeti: ni življenje matere tisto, ki potrebuje nujno oskrbo.

Cerkev je za življenje, kar pa ne pomeni le, da je proti splavu

Na vprašanje, ali se Cerkev po njegovem mnenju dovolj zavzema za dejavnosti in zakonodajo, ki podpirajo življenje matere in otroka po rojstvu, oče Mike najprej pojasnjuje, da podpora življenju ni enako nasprotovanju splava in to ponazarja s primerom: če na urgenco pride oseba s čezmerno telesno težo s strelno rano, ji ne rečejo, da mora najprej uvesti primeren režim prehrane in vadbe, ampak najprej poskrbijo za rano. V naših glavah, meni duhovnik, je splav strelna rana, ki jo je treba oskrbeti: ni življenje matere tisto, ki potrebuje nujno oskrbo. Toda podpornikov življenja ne skrbi zgolj dejstvo, da se otrok rodi, pač pa so pripravljeni poskrbeti zanj tudi po rojstvu. Cerkev zagotavlja različne storitve, ki po rojstvu otroka poskrbijo za mater in novorojenčka, če mati sama za to nima pravih možnosti. Cerkev je za življenje, kar ne pomeni le, da je proti splavu, saj je pripravljena pomagati materam in otrokom.

In kaj je za očeta Mika v življenju najpomembnejše? Kot odgovarja, je to duhovno očetovstvo njegovim študentom. Ne želi si, da zaradi številnih obveznosti ne bi bil navzoč za mlade, ko ga ti resnično potrebujejo: »Ne želim razočarati ljudi, ki so mi bili zaupani. Zanje želim biti nenehno navzoč.«