Kakšen je romarski utrip v tem poletnem času v Strunjanu?

Vse je živo (nasmeh). Veliko Slovencev in tujcev pride na ta košček obale prav v teh dneh. Vsem je znan Strunjan po morju. A mnogi pridejo tudi kot romarji, namerno ali jih spotoma srce povleče k Materi. 

To še močneje doživljamo ob njenem največjem prazniku. Stoletja je Strunjan vabil in srečeval romarje vseh vrst. Celo po kolenih so se pomikali v hrib k Materi. 

S kakšnimi nameni prihajajo k Mariji? Se vas je kakšna molitev, prošnja, zahvala v tem času posebej dotaknila? 

Novi časi, novi izzivi. Prejšnji večer sem pred svetiščem srečal mladega izobraženca, sina naše Istre. Zaradi dela je ostal v Ljubljani, a »ko pridem domov, zelo rad skočim do Strunjana«, mi je zaupal. 

Ta magnet je ostal iz otroštva. V pogovoru je pokazal telefonček, ki ga pogosto uporabi za molitev brevirja. A »najbolj blizu mi je zdravamarija, zdi se mi, da v njej najdem vse«. Tisto »vse« je v meni odmevalo v noč. 

Zdaj in ob naši smrtni uri. S tem prosiš tisto pomembno »vse«: za »zdaj«, ki je edini v tvojih rokah, in še za trenutek, ki bo odločujoč za tvojo večnost. 

Povrhu ti ne da ostati v ozkem krogu jaza, ker v tisti »nas« in »naši« zajameš vse ljudi in v duši začutiš, da si ustvarjen za vesoljno bratstvo. 

Saj je svet domala ena sama družina. Zato sem prepričan, da »Strunjanska« Mati, želi in kliče našemu narodu in svetu, naj se z največjo mero pozitivnosti uresniči: da narod, svet po družini zaživi v resnični radosti, ki je dar Ljubezni.  

Kaj nam v tem času Bog po Mariji sporoča? Kakšna priložnost za premišljevanje o našem življenju je praznik Marijinega vnebovzetja?

Iščemo odgovor, ki je na dlani. In ni jih malo, ki redno sledijo sporočilom iz Medjugorja. V začetku avgusta so se tam strnile množice za ustaljeni mladifest. Tudi papež se je oglasil in jim položil na srce, naj bodo pogumni in sledijo Kristusu. 

Danes je stiska velika in je še kako na mestu tisti Marijin »vina nimajo.« Seže do nas. Prav v preizkušnji, ki je s pandemijo prizadela svet, Marija vztrajno ponavlja: »Vina nimajo.« 

A Jezus kot takrat tudi danes ne ostane brezbrižen. Ona to dobro ve in zato vztraja z naročilom: »Kar vam reče, storite.« In on nam še s križa da naročilo: »Glej, tvoja Mati….« 

Ni dneva, da se tega ne bi spomnil. Posebej takrat, ko se zazrem v podobo na našem oltarju, kjer me z vso pozornostjo posluša. To je strunjanska ikona! 

Župnijska cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu. FOTO: Jože Pavlič.

Zakaj je dragoceno, da se vsako leto na ta dan slovenski narod posveti Mariji? 

Vemo, kako je pomembno, da si vsak dan rečemo in ponovimo določene besede. Čeprav so samoumevne, se jih ne naveličamo, ker krepijo našo razpoložljivost, naklonjenost, voljo… 

To se dogaja med zakoncema z vsakdanjim: »Danes te imam rajši kot včeraj in manj kot jutri.« Podobno je z našim »Ves tvoj!« Mariji. Ne samo kot posameznik, ampak tudi kot družina, narod, človeštvo. 

Ponavljati ji tudi v imenu naroda, človeštva. Ona to ve, a besede so vseeno potrebne, ker v nas, v narodu krepijo in večajo odprtost, razpoložljivost, voljo.     

Kaj »strunjanska Marija« z obale prav letos kliče vsemu slovenskemu narodu?

Strunjanska Marija slovenskemu narodu? Misel gre k 8. decembru, ko papež Frančišek razglasi leto svetega Jožefa. Kmalu za tem, 19. marca, ob 5. obletnici dokumenta Amoris laetitia – Radost ljubezni pa nas tako rekoč preseneti z naznanilom »leta radosti ljubezni«. 

Marija je bila zaupana Jožefovemu varstvu. Steber družin. Zanjo, za Dete, za Božjega Sina je bil resnični steber. In kaj naj bi bolj kot opore potrebovale naše družine v času, ko mnogi možje in očetje tako površno, če že ne razvodenelo živijo svojo moškost in očetovstvo? Ne le slovenske družine, ampak družine po vsem svetu. 

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (33/2021).