Romamo na mesta, kjer so pokopani ostanki naših dragih, ki smo jih poznali, ljubili in z njimi delili življenjske radosti in bolečine. To so tiha sveta mesta spominov, bolečin, žalosti in obenem hvaležnosti, da smo lahko ljubili in bili ljubljeni.

Na žalost smo se navadili, da vse obrede opravimo čim prej, še pred prazniki, na sam praznik ni nikjer nikogar, razen praznih parkirišč, zaprtih trgovin in velike praznine v srcu ... Že v soboto ali, še bolje, v petek obiščemo grobove, prižgemo sveče in se potem umaknemo nekam daleč stran – daleč od spominov na minljivost in smo raje nekje na morju, v planinah, v mestih, kjer življenje hiti z nezmanjšano hitrostjo naprej in nihče ne misli na konec.

Kot nevidni ljudje pa hodijo na pokopališča tisti, ki so v procesu žalovanja. Za vedno so izgubili nekoga, ki je bil del njihovega srca, njihovega življenja, a za umrlimi ostane veliko žalosti, veliko bolečine … Kako resnične so besede norveškega pisatelja na paliativnem oddelku: Brez ljubezni in žalosti si skoraj ne moremo predstavljati smiselnega življenja. Ljubezen in žalost sta pravzaprav temeljna kamna življenja (Stein Husebo).

Na žalost smo se navadili, da vse obrede opravimo čim prej, še pred prazniki, na sam praznik ni nikjer nikogar, razen praznih parkirišč, zaprtih trgovin in velike praznine v srcu. 

V knjigi Patricka O'Malleyja Pot žalovanja pisatelj zapiše, da »žalujoči hrepenijo po skupni valovni dolžini, še posebej, če so njihovi možgani zmedeni in neurejeni, preplavljeni z najrazličnejšimi mislimi in občutki«. To pomeni, da potrebujejo ljudi, ki bodo ob njih, čeprav niso terapevti, niti ne poznajo vseh odgovorov, ampak so preprosto eno veliko uho, ki bo poslušalo krik ranjenega srca. Včasih namreč verniki začnemo prehitro deliti pametne nasvete, da je treba čimprej vse preboleti, saj če verujete v vstajenje od mrtvih, nimate za kaj žalovati.

A v Svetem pismu imamo knjigo Žalostinke, ki govori o globoki žalosti izvoljenega naroda zaradi izgube domovine in svetih krajev. Spomnimo se, da je celo Jezus jokal skupaj z Marijo in Marto, čeprav je vedel, da ima moč svojega prijatelja Lazarja oživeti. Žalujoči so pogosto tudi ljudje, ki jim ni nihče umrl, a so doživeli zelo težke izgube, ki so njihovo življenje popolnoma spremenile, kot so predvsem ločitev v zakonu, izdaja prijateljstva, izgnanstvo … Kristjani mogoče nimamo dovolj znanja, da bi vodili žalujoče, a sočutno srce zmeraj najde pot do drugega srca! Tako bodo žalujoči lažje spoznali, da je bolečina silna zato, ker so silno ljubili, a ljubezen nikoli ne mine …

Včasih začnemo prehitro deliti pametne nasvete, da je treba čimprej vse preboleti, saj če verujete v vstajenje od mrtvih, nimate za kaj žalovati.

Sveti Frančišek je umrl z Jezusovimi ranami na svojem telesu. Letos mineva 800 let od tega nepozabnega dogodka, ko ga je Gospod odlikoval z največjim odlikovanjem, ki ga lahko da človeku – s svojimi odrešenjskimi ranami. Nihče ne pričakuje od nas kristjanov, da bomo hodili na pogrebe in grobove nasmejani, kot tisti, ki jim upanje na večno življenje daje obrambo in jih odvezuje vseh bolečin in tesnob. Ne, tudi kristjani smo samo ljudje. In če je Jezus kot naš brat nosil na svojem telesu globoke in boleče telesne rane, potem lahko On in samo On zares ublaži in ozdravi rane tesnobe žalujočih ljudi.

Ustanoviteljica hospica Cicely Saunders je nekoč zapisala: »Križani Jezus je edina pravilna slika Boga, kar jih je kdaj videl svet, in roke, ki nas držijo v obstoju, so prebodene z nepredstavljivimi žeblji …« Takšne ljubezni gotovo ne more nikoli nihče poraziti!

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (44/2024).