Romamo na mesta, kjer so pokopani ostanki naših dragih, ki smo jih poznali, ljubili in z njimi delili življenjske radosti in bolečine. To so tiha sveta mesta spominov, bolečin, žalosti in obenem hvaležnosti, da smo lahko ljubili in bili ljubljeni.

Na žalost smo se navadili, da vse obrede opravimo čim prej, še pred prazniki, na sam praznik ni nikjer nikogar, razen praznih parkirišč, zaprtih trgovin in velike praznine v srcu ... Že v soboto ali, še bolje, v petek obiščemo grobove, prižgemo sveče in se potem umaknemo nekam daleč stran – daleč od spominov na minljivost in smo raje nekje na morju, v planinah, v mestih, kjer življenje hiti z nezmanjšano hitrostjo naprej in nihče ne misli na konec.

Kot nevidni ljudje pa hodijo na pokopališča tisti, ki so v procesu žalovanja. Za vedno so izgubili nekoga, ki je bil del njihovega srca, njihovega življenja, a za umrlimi ostane veliko žalosti, veliko bolečine … Kako resnične so besede norveškega pisatelja na paliativnem...