Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Vprašanje bralke:

Sem anoreksična. Prijateljice so ob hrani sproščene, jaz pa se le obremenjujem in bi kakšen obrok raje izpustila. Treniram v klubu, kjer sem kar dobra, in dodatno doma telovadim. Ne vem, kako naj se rešim skrbi, ker o tem nočem govoriti s starši. Sestrična je edina oseba, ki ji zaupam. Tako razmišljam že vsaj štiri leta. (Marija, 15 let)

Odgovor svetovalne delavke

Draga Marija, pišeš o obremenjevanju s hrano, kar ti verjetno prinaša veliko nesproščenosti, tesnobe in, kot praviš, tudi skrbi. Zapisala si, da meniš, da se soočaš z anoreksijo.

Če načrtovanje obrokov zavzema večino tvojega časa in se vse vrti okoli hrane ter temu podrejaš tudi ostale dejavnosti, potem je prav, da tega ne ignoriraš, temveč da te skrbi zaupaš nekomu, da boš lahko dobila pravočasno in pravilno pomoč.

Če načrtovanje obrokov zavzema večino tvojega časa in se vse vrti okoli hrane ter temu podrejaš tudi ostale dejavnosti, potem je prav, da tega ne ignoriraš.

Anoreksija je motnja, ki se razvija postopoma in pri kateri hrana postane sredstvo za soočanje s težavami. Na razvoj anoreksije vplivajo različni dejavniki in osebnostne lastnosti ljudi, kot je stremljenje k popolnosti, anksioznost, tesnoba in slaba samopodoba. Začetek razvoja te motnje je lahko popolnoma nedolžen, ko oseba hujša in ji okolica zaradi tega posveča več pozornosti. Oseba občuti, da ima moč in lahko nadzoruje svoje življenje. Kmalu pa se zave, da nad hujšanjem nima več nadzora, kar pripelje do občutka neuspešnosti, ki samo še poglobi občutek slabe samopodobe in samospoštovanja. Nastanek motnje hranjenja je največkrat povezan z neko bolečo situacijo, ki se ji oseba želi izogniti, z nadzorom nad hrano pa ima občutek, da ima nadzor nad to težko situacijo. Anoreksija nam navidezno daje občutek nadzora, vendar nenehno ukvarjanje s hrano v resnici nadzira nas.

Anoreksija nam navidezno daje občutek nadzora, vendar nenehno ukvarjanje s hrano v resnici nadzira nas.

Prvi korak, ki je pomemben in si ga v bistvu že naredila, je priznanje, da se soočaš z določeno težavo. Kar lahko še narediš sama, je, da poskušaš najti področja, kjer si uspešna, ter se jim čim bolj posvetiš, saj boš tako razvijala občutek lastne vrednosti in večje samozavesti. Pri tem si zastavljaj dosegljive cilje, saj boš tako lahko večkrat občutila zadovoljstvo ob dosežku. Predvsem pa ne zahtevaj preveč od sebe, kajti spremembe lahko dosežemo tudi z majhnimi koraki. Prav tako je zelo pomembno, da si obdana z ljudmi, ki te bodo spodbujali, ti stali ob strani, te razbremenjevali in ti pomagali pri iskanju rešitev.

Ob pomoči druge osebe boš lahko odkrivala in se učila prepoznavati svoje občutke, se spoprijemala s svojimi stiskami in strahovi.

Z motnjo hranjenja se je težko soočati sam, zato ti predlagam, da zbereš pogum in se obrneš na nekoga, ki ti bo nudil ali te vsaj usmeril k nekomu, kjer boš imela zagotovljeno psihološko pomoč. V šolski svetovalni službi ti bodo znali svetovati v zvezi s tem. Če tega koraka ne zmoreš sama, mogoče lahko prosiš sestrično, ki ji zaupaš, da naredi ta korak skupaj s tabo. Ob pomoči druge osebe boš lahko odkrivala in se učila prepoznavati svoje občutke, se spoprijemala s svojimi stiskami in strahovi ter raziskovala vzroke, zaradi katerih si se znašla v tej situaciji. Vse dobro ti želim.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (6/2024). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.