Naneslo je, da sem nekega lepega dne v lanskem poznem avgustu neprevidno in na ušesih javnosti pomodroval o tem, kako me preseneča neki vsaj navidezni paradoks v slovenskem odnosu do žrtev med- in povojnega revolucionarnega nasilja. Odkar so začele omenjene žrtve v zadnjih petnajstih letih in več pospešeno dobivati obraze, imena in priimke, se je odnos do njih v politični in najširši javnosti spremenil. Ne v njihov prid, kot bi človek – spet na prvi pogled – sklepal. V navalu vsesplošne neprevidnosti sem potem menda pribil še, da bi bilo treba o zadevi kdaj v prihodnje še kakšno reči.

Prijeli so me za besedo. Sicer zelo vljudno so mi naložili, naj nekoliko razložim, zakaj je po mojem mnenju takšno stanje nastalo. Seveda sem se začel za nazaj gristi v jezik. A po drugi strani gre res za vprašanje, ki me zasleduje in zaposluje že lep čas.

Kljub nekoliko obešenjaškemu uvodu, ki mi ga bodo bralci, upam, oprostili, je tema kajpak kaj malo primerna za zganjanje obešenj...