Marsikdo na take očitke, ki ciljajo na popolno izključitev (v slovenskih razmerah zlasti katoliškega) religioznega govora iz javnega prostora, nima pravega odgovora, zato se dejansko umakne v nekakšno »notranjo emigracijo« in v javnih razprava ne sodeluje z argumentacijo, ki bi izhajala iz spoznanj in prepričanj vere, ki ji pripada.

V podporo in pomoč mu zdaj prihaja monografija Pošteno sodelovanje, racionalnost in religija s podnaslovom Solidarni personalizem kot družbena filozofija, ki jo je pri založbi Družina ob podpori Javne agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije izdal filozof prof. dr. Bojan Žalec, predstojnik Inštituta za filozofijo in družbeno etiko Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, član Evropske akademije znanost in umetnosti, če omenimo le kakšno izmed njegovih strokovnih vlog. Sicer pa ga bralci Družine poznajo tudi kot pisca prispevkov za mesečno prilogo Slovenski čas in sogovornika v intervjujih, v katerih smo se dotikali problematičnih pojavov sodobne družbe, kot so naraščajoči strah, nezaupanje, nasilje …

A vrnimo se h knjigi Pošteno sodelovanje, racionalnost in religija, ki je predstavitveno premiero doživela v torek, 14. junija, ko so jo javnosti v Galeriji Družina v Ljubljani predstavili avtor, urednik knjige David Ahačič in filozof dr. Vojko Strahovnik (predstavitve sta se kot poslušalca med drugimi udeležila Žalčev filozofski kolega, ljubljanski pomožni škof in profesor filozofije dr. Anton Jamnik ter predstojnik katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti dr. Roman Globokar).

Dr. Bojan Žalec. FOTO: Bogomir Štefanič

V izhodišče predstavitve so bili postavljeni pojmi iz naslova monografije. Kakšna je torej avtorjeva razlaga?

Pot za pošteno sodelovanje je lahko le dialog, za kar pa morajo biti izpolnjeni določeni nujni pogoji. Eden ključnih je vzajemno spoštovanje sogovornikov.

Pošteno sodelovanje je dialoški pojem, izhaja pa iz problema, ki ga imamo v vrednotno, nazorsko in etično raznolikih družbah. Kako torej v takih družbah vzajemno ne le shajati, temveč tudi ustvarjalno sodelovati, saj se danes srečujemo s problemi, ki jih nikakor ne moremo reševati kot posamezniki, temveč le skupaj (npr. globalna okoljska, begunska kriza …). Ovira pri skupnem reševanju takih problemov pa so prav različni pogledi. Kako čez to oviro? Žalčev odgovor je jasen: pot za pošteno sodelovanje je lahko le dialog, za kar pa morajo biti izpolnjeni določeni nujni pogoji. Eden ključnih je vzajemno spoštovanje sogovornikov. Spoštujemo pa lahko samo tisto osebo, ki ji priznamo razumnost, racionalnost. Če namreč nekomu razumnosti ne priznamo, se z njim seveda ne moremo enakovredno in nepokroviteljsko pogovarjati, kaj šele pošteno iskati skupne rešitve.

Če je npr. za Ahmeda racionalno, da je v okoliščinah, v katerih živi, musliman, je za Janeza, da je katoličan.

A tudi ob priznanju racionalnosti znova trčimo ob težavo medsebojnih razlik. Niso namreč vse racionalnosti enake. Bojan Žalec pri tem uporabi pojem partikularne racionalnosti, ki je odvisna od razmer, v katerih nekdo živi, celo od njegove individualne zgodbe. Če uporabimo zelo poenostavljen primer: če je npr. za Ahmeda racionalno, da je v okoliščinah, v katerih živi, musliman, je za Janeza, da je katoličan. Takšna partikularna racionalnost pa seveda ne pomeni relativizma ali poljubnosti: skozi individualni razvoj, skozi proces lastnega dozorevanje se mora vsak posameznik dokopati do tega, kaj je zanj racionalno – to je po besedah dr. Bojana Žalca tudi proces duhovnega zorenja; krona tega zorenja pa je pristnost (avtentičnost).

Dr. Vojko Strahovnik, ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, avtor knjige dr. Bojan Žalec in dr. Rafko Valenčič. FOTO: Bogomir Štefanič

Če strnemo razlago pojma pošteno sodelovanje: Če hočemo pošteno sodelovati, moramo gojiti dialog, če hočemo gojiti dialog, moramo drug drugega spoštovati, spoštovanje pa nujno vključuje priznavanje razumnosti drug drugemu. Ker pa so te razumnosti različne, je edini način, da sprejmemo postavko partikularnosti razumnosti.

Na tem mestu se velja še nekoliko ustaviti ob pojmu racionalnosti (razumnosti). Dr. Bojan Žalec razlikuje med dvema vrstama racionalnosti: med trivialno (pojem seveda nima slabšalnega pomena) in bivanjsko (oz. podstatno, bitno, eksistencialno) racionalnostjo. Prva je značilna za znanost in tehniko – matematika je matematika za, če ostanemo pri prejšnji primeri, za Ahmeda in Janeza, za vernega in ateista … Podstatna racionalnost pa je potrebna za sprejemanje bivanjskih odločitev, ki jih ne moremo reševati z znanostjo; na tej ravni pa je pomembna prav že omenjena pristnost, saj je, kot pravi dr. Žalec, »bivanjska racionalnost drugo ime za pristnost«.

Če sem torej katoličan, me v obzorju mojega katolištva zavezuje kopica stvari, ki jih moram sam razumeti, se jih držati in jih v dialogu predstaviti.

Pomembno je torej, da se hočemo in znamo v poštenem dialoške sodelovanju poglobiti v bivanjsko racionalnost drugega in sami v dialogu razumljivo ponuditi argumente svoje bivanjske racionalnosti. Če sem torej katoličan, me v obzorju mojega katolištva zavezuje kopica stvari, ki jih moram sam razumeti, se jih držati in jih v dialogu predstaviti. Te argumente pa oblikuje teologija, ki je nekakšna »slovnica religije«. Kot jezikoslovec opisuje pravila jezika, tako da preučuje jezikovno prakso govorcev, na tej podlagi pa izoblikuje pravila, ki nato povratno vplivajo na jezikovno prakso, tako tudi teologija (npr. katoliška) ugotavlja »slovnico« (katoliške) vere; in če je nekdo katoličan, se te slovnice drži: veruje v troedinega Boga, hodi ob nedeljah k maši, se trudi biti krotak … To je »slovnica« katoliške racionalnosti, s katero vstopamo tudi v javni prostor in v njem upravičeno pričakujemo, da bo naša racionalnost enakopravno sprejeta.

Iz naslovja Žalčeve monografije (to je že njegovo sedmo monografsko delo) ostaja še pojem solidarni personalizem. Gre za avtorjevo temeljno filozofsko stališče, ki ga razvija že skoraj dve desetletji. Solidarni personalizem je oblika odnosnega personalizma, ki gradi na presežnosti osebe, in sicer na njeni metafizični presežnosti (osebe ne moremo ustvariti, lahko jo oblikujemo, vzgajamo, ne moremo pa biti njen stvarnik), spoznavni presežnosti (ne vemo, kdo smo; nismo si do konca razvidni, transparentni; samo Bog ve, kdo smo), in etični presežnosti (človek nikoli ne sme biti sredstvo, ampak vedno cilj). Iz teh razsežnost presežnosti raste tudi temeljna drža: solidarni personalist je občutljiv za partikularnost kulture, jezika, vere, zgodbe vsakega posameznika; prav zato je, če se vrnemo na začetek, zavezan iskrenemu dialogu in preko njega poštenemu sodelovanju.

Knjiga je izjemno aktualna, saj se ukvarja s perečimi vprašanji sodobne družbe, kot so nasilje, dialog, iskanje soglasja, pravična obravnava.

Kako pa Žalčevo knjigo presoja filozofski kolega dr. Vojko Strahovnik? Kot eno njenih pomembnih odlik je najprej omenil njeno izjemno berljivost, saj je napisana tako, da je dostopna za širši bralski krog, ne samo za poznavalce, ki se izključno ukvarjajo z vprašanji teologije in filozofije. Z vsebinskega vidika pa je knjiga izjemno aktualna, saj se ukvarja s perečimi vprašanji sodobne družbe, kot so nasilje, dialog, iskanje soglasja, pravična obravnava. Ne gre torej le za razpravo o zadevah, ki so vezane na religijo, religijske identitete – knjiga je močno orodje tudi pri analizi ideoloških, političnih in še kakšnih nesoglasij, ki zlasti v zadnjem obdobju zaznamujejo slovensko družbo.

Med drugim je dr. Strahovnik opozoril na poglavje v knjigi, v katerem se dr. Žalec ukvarja z vprašanjem religijskega oz. teološkega ekskluzivizma, in sicer v povezavi s političnim ekskluzivizmom. Skušajmo kratko pojasniti to zgodbo. Teološki ekskluzivizem je pojem, ki opisuje stališče, po katerem neka vera poseduje najvišjo resnico. Empirične raziskave kažejo, da je večina pripadnikov velikih svetovnih verstev dejansko – in seveda pričakovano – teoloških ekskluzivistov: tudi katoličani smo prepričani, da je Jezus Kristus najvišja resnica.

A zdaj se zastavi vprašanje: ali tovrstni ekskluzivizem tako rekoč nujno vodi tudi v politični ekskluzivizem – da torej katoličani (če ostanemo pri našem primeru) o sebi mislimo, da smo tudi politično in etično »superiorni«. Empirične evidence tega nikakor na potrjujejo. Čeprav s(m)o katoličani prepričani o svoji verski resnici, si hkrati z vsemi močmi prizadevamo, da bodo tisti, ki te resnice ne delijo ali priznavajo, politično enakovredno državljani.

Teološkega ekskluzivizma (ki je seveda del partikularne racionalnosti, o kateri je prej tekla beseda) torej nikakor ne smemo zamenjevati s političnim (ali etičnim) ekskluzivizmom.

Teološkega ekskluzivizma (ki je seveda del partikularne racionalnosti, o kateri je prej tekla beseda) torej nikakor ne smemo zamenjevati s političnim (ali etičnim) ekskluzivizmom, prav to pa se (v slovenskem prostoru še posebej) katolištvu nenehno podtika v politične in ideološke namene. Tako se ustvarja vtis, da (katoliška) vera ni združljiva s pluralno demokracijo, kar lahko marsikoga privede k misli, da takšne vere pač ne more sprejeti. A to je napačna, vsiljena misel.

Te in podobne zlorabe Žalčeva knjiga s filozofskimi orodji razgalja in prav zato jo je mogoče videti, če se za sklep vrnemo k naslovu tega prispevka, kot pomemben prispevek k večji racionalnosti javne razprave, v katero morajo dialoško vstopati tudi religijski argumenti.

Želim si, da bi ta knjiga služila kot zagovor, analogija in preambula dialoškega odnosa do religij.

Ali povedano z avtorjevimi besedami iz zaključka knjige: »Želim si, da bi ta knjiga služila kot zagovor, analogija in preambula dialoškega odnosa do religij, tudi do krščanstva in drugim monoteizmov. To si želim tako za vernike, v odnosu tako do lastne kot do drugih ver, kot tudi za 'neverujoče'. Ta želja vključuje pristno versko odprtost verujočih do drugače verujočih in 'neverujočih'. Če bi se vsaj malo tega uresničilo, bi knjiga več kot dosegla svoj namen. S pobožnim upanjem na to jo predajam bralcem.«