Ko predavam o pestri prehrani, navadno poslušalce pritegnem z besedami, da na krožnik »povabimo barve«. Sliši se nenavadno, a besede hitro podkrepim s fotografijami, da se misel razjasni, besede postanejo nekaj očarljivega in se marsikomu pocedijo sline. Ja, barve so privlačne.

Slovenci se barv na krožniku nekako bojimo, medtem ko imajo sredozemski narodi barve nadvse radi in so pri uporabi barvitih živil pogumnejši. Številni pri nas jajčevce s tako izmuzljivo vijolično barvo lupine, kot velevajo klasični recepti, vestno olupijo, medtem ko Grkom to niti slučajno ne pade na pamet. Zadnjič sem slišala, da marsikdo celo 'cukete', te mlade in nežne bučke, lepo in natančno tanko olupi, kar je škoda brez primere.

Potem jasno povem, da moramo imeti barve na krožniku, ker se v barvah skrivajo barvila, ki so večinoma antioksidanti, ob njih so vlaknine in še marsikaj, vendar to navržem mimogrede. Če bi naštevala vse vitamine in se bahala s 'kunštnimi' imeni molekul, bi vsi...