Cerkev se prvič omenja kot kapela leta 1250. Tod mimo cerkve naj bi po izročilu v svojem času potovala slovanska apostola sv. Ciril in Metod. Pastirji so ob Jurjevem imeli nekoč prvi pašni dan, žegnanje pa je bilo v juniju, v času šmarnic, ko je šla procesija s Polšnika. Danes najbolj obiskane maše pa so od leta 1996 na vsakoletnem tradicionalnem pohodu Od cerkvice do cerkvice. Glavni oltar sv. Jurija je bil izdelan v 19. stoletju, stranski oltar je posvečen Žalostni Materi Božji, preprost zvonik nosi dva zvonova.

FOTO: Jože Potrpin

V novi lepoti

Po treh letih, ko je padla zamisel za obnovo, in dveh letih kakovostnega dela v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo Ljubljana in strokovnjaki, v medsebojni povezanosti faranov in krajanov je v teh dneh cerkvica zasijala domala v celoti v novi lepoti, prav tako okolica. Vero svojih prednikov so prenesli novim rodovom.

FOTO: Jože Potrpin

Najprej pa so hrib pred cerkvijo zravnali, da so dobili prostor za dovoz vozil in strojev. Sledila je obnova strehe na zvoniku in prezbiteriju (prekrili s skrilavcem različnih dimenzij) in cerkvi (opečno kritino), prebarvali so zunanjščino in notranjščino, speljali novo drenažo, naredili nove cerkvene klopi, obnovili okna in polkna, položili nov tlak pod zvonikom, nenazadnje oblikovali in izdali praznično podobico.

FOTO: Jože Potrpin

V nedeljo, 28, aprila, je ob hkratnem žegnanju obnovitvena dela ob litijskem župniku in soupravitelju na Polšniku Marku Mrlaku, kaplanu Mateju Rusu, nadškofijskem tajniku Boštjanu Prevcu na začetku maše pri zunanjem oltarju na prostem slovesno blagoslovil nadškof metropolit Stanislav Zore. 

FOTO: Jože Potrpin

Dobro obiskano slavje je lepšalo petje župnijskega pevskega zbora, k pogostitvi so prispevali domače gospodinje in gasilci. Zahvala župnika je šla vsem zaslužnim: organizatorjem in vodjem obnove ključarjema Karlu Vozlu in Mirku Kotarju ter organistu Jožetu Kosu, lastniku zemljišča Juretu Repovžu, izvajalcem (v glavnem domačim podjetjem), arhitektki Lili Vrtovec, prevoznikom in strojnikom, drugim sodelavcem, pomočnikom, službam in društvom in dobrotnikom.

FOTO: Jože Potrpin

Zmaj danes

Nadškof Zore je v pridigi osvetlil namen tokratnega romanja k zavetniku sv. Juriju. Vsekakor, da okrepijo in nato oznanijo svojo vero. Sv. Jurij jih namreč uči, »da se je treba s težavami, z zmajem spoprijeti. Na poseben način ga srečujemo v knjigi Razodetja … Tudi danes, v današnjem času zmaj pokončuje ljudi. Mori. Mori dobesedno. Mori nerojene in se to razglaša, da je to pravica. Ali je že kdaj prišlo zelo močno na misel, da je ubiti človeka pravica. In da je to napredno. Ne, to je pošastno. Sedaj se pogovarjamo o tem, da bo ubiti starega človeka dostojanstvena smrt, lajšanje trpljenja. Kakšno olajšanje trpljenja, če ga boš umoril!? Spet pravica in napredno. Ne, to je pogansko. Nehumano. Nečloveško. Ali je v nas dovolj božjega življenja, da smo v vsakem trenutku pripravljeni temu zmaju reči ne, kakor je to storil sv. Jurij. Ali je v nas dovolj jasna, čista peta Božja zapoved: Ne ubijaj! Absolutno. In da ne dovolim, da bi v nas vstopila skušnjava, ki se začne takole: ne ubijaj, ampak, če pa je tako ali še drugače, potem pa ja. Konec. Smo že dali zmaju to, kar hoče požreti. In mi smo začeli biti hlapci tega zmaja, v svojih mislih, srcu. Zato prosimo danes zavetnika te cerkvice sv. Jurija, da bi z božjo pomočjo neustrašno branili življenje vsakega človeka, najmanjšega do najstarejšega. Še nerojenega pa do tistega, ki se poslavlja s tega sveta. Samo na ta način v resnici zaslužimo ime človeška družba, kaj šele kristjani. Zato, da bi to zmogli, v včasih nasprotnih, mrzlih vetrovih časa, bodimo živo povezani s trto, Jezusom Kristusom.«