Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi »ni stóril nič hudega«, torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami. Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret.

Kultura zanikanja

To je odgovorno do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša »vrlina« laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo videti, kot da je vse v redu, in to tako pre...