Ko se je naša država izvila iz enostrankarskega režima, sem bil ravno dovolj velik, da sem sledil dogajanju, a še ne dovolj, da bi ga v resnici razumel. Demokracija je bila zame kot obljubljena dežela, kjer se bodo moji starši, stari starši končno počutili doma. Spomnim se tudi njihovega prvega razočaranja po predsedniških volitvah, ko se je izkazalo, da znajo demokracijo »igrati« tudi ti, ki so prej prisegali na eno partijo. Pa temu nisem dajal veliko pozornosti. Zame je bila demokracija pač cilj, zdaj smo tu in zdaj bo vse boljše, mar ne?

Trideset let kasneje, ko smo morda končno že dojeli, kaj zares pomeni tranzicija, mi je jasno, da je demokracija pot. In ne pelje vedno samo naprej, na boljše. Je le ena od mnogih poti skozi meglo prihodnosti. Nihče nam ne zagotavlja, da se ne vrtimo v krogu in da se ne bomo vrnili nazaj na izhodišče ...

Zdaj tudi razumem nostalgijo svoje none po stari monarhiji, kjer se je zdelo, da vsaj en človek stoji nad meglo in pelj...