Seveda je jasno, kam s to trditvijo naš kolumnistični pes taco moli – v smeri proti Litijski cesti v Ljubljani, kjer stoji obkrušena stavba, za krepke milijone javnega denarja po načelu videno–kupljeno, ki tako rekoč onemogoča reklamacije, preplačana pri prenosu iz zasebnega v javno lastništvo.

Razvpita stavba na Litijski cesti v Ljubljani. FOTO: Bor Slana/STA

Ni naš namen na tem mestu brcati v truplo politične kariere ministrice za pravosodje, ki je slednjič s svojim podpisom, ne pa tudi svojo nadzorstveno vlogo (že iz samega firbca bi jo moralo zanimati, kako v resnici izgleda stavba za skoraj osem milijonov evrov) omogočila bliskovito izvedbo državnega nakupa stavbe, kjer naj bi domovanje našla sodniška pravičnosti. O tem, ali je ministrica storilka ali žrtev; ali so v ozadju unikatne zarote s tektonskimi posledicami ali le ničkolikokrat doslej videno plenjenje javnega denarja; ali gre le za babji ravs med pravosodno in zunanjo ministrico v vrstah Socialnih demokratov ali za pozicijsko vojno z vsemi sredstvi med največjima koalicijskima strankama – o vsem tem in še čem se bo na debelo razpravljalo te in prihodnje dni – tudi zato, ker je predsednik vlade Robert Golob danes v državni zbor poslal obvestilo o odstopu pravosodne ministrice (po prvih informacijah naj bi se poslanci s tem predlogom seznanili že v petek).

Opozoriti pa želimo na širše okoliščine, v katerih se dogaja ta afera in še zdaleč niso problem samo ponosnih naslednikov Zveze komunistov. Kot je pravosodno ministrstvo z vladnim žegnom in odprto denarnico finančnega ministrstva tik pred koncem leta – ko proračunski porabniki očitno z lopato mečejo skozi okno davkoplačevalski denar, da jim ne bi »propadel« – sklenilo čudaški posel zgolj na podlagi cenitve prodajalca, tako je na oblast po načelu videno–kupljeno prišla celotna sedanja vladajoča garnitura.

»Kupci«, torej volivci, so samopromocijsko cenitev svobodnjakov sprejeli kot realno in verodostojno ter jo »plačali« s svojim glasom, misleč, kako dober posel so sklenili.

Zlasti njen daleč najmočnejši dejavnik, torej Gibanje Svoboda, je namreč svoj izjemen volilni uspeh doživelo le na podlagi lastne ocene politične vrednosti. Ker prevladujoča medijska scena v času pred volitvami aprila 2020 pač ni opravila tistega, kar bi morala – da bi torej omogočila neodvisno cenitev (politične) vrednosti novokomponiranega strankarskega projekta –, je prevladal videz obljub, za katere bi bilo večinoma že marca/aprila 2020 mogoče reči, da so nemogoče, defektne. »Kupci«, torej volivci, so samopromocijsko cenitev svobodnjakov sprejeli kot realno in verodostojno ter jo »plačali« s svojim glasom, misleč, kako dober posel so sklenili. Videni menedžerski kodri – kupljena menedžerska modrost. Ob vsem, kar se ta čas dogaja, pa je mnogim »kupcem« postalo jasno, da ta skravžana politična roba ni takšne kakovosti, kot je kazala cenitev »prodajalca«.

Če je bila ključna postavka predvolilne cenitve sedaj vladajočih beseda obljubimo (npr. novo politično kulturo, zdravstveno reformo, depolitizacijo, ureditev plačnih razmerij v javnem sektorju, odlično zunanjo politiko itd.), so se zdaj poslovili še od te postavke.

No, »prodajalec« danes tega sploh več ne skriva! Če je bila ključna postavka predvolilne cenitve sedaj vladajočih beseda obljubimo (npr. novo politično kulturo, zdravstveno reformo, depolitizacijo, ureditev plačnih razmerij v javnem sektorju, odlično zunanjo politiko itd.), so se zdaj poslovili še od te postavke. Po zadnjem koalicijskem vrhu so namreč prvaki vladajočih struktur glasno obljubili, da ne bodo več ničesar obljubili. Tako jih niti za besede več ni mogoče loviti, kaj šele za kaj drugega. S to svojo držo svojim volivcem, kakopak pa tudi vsem, ki jih niso volili, sporočajo: videli ste nas – kupili ste nas, zdaj pa ste s skravžanimi živci prisiljeni živeti s to kupčijo, četudi je po slabih dveh letih jasno, da so bile v njej številne hibe, ki pa bi jih »skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo lahko opazil pri običajnem pregledu stvari«, kot klavzulo videno-kupljeno pojasnjujejo pravniki.

Najbrž bo treba stisniti zobe in preživeti še nekaj časa z defektnim oblastnim aparatom, potem pa računati na to, da se bo volilno telo ob tej nesrečni kupčiji kupljenega videza česa naučilo za prihodnost.

Učinkovitih hitrih vzvodov za reklamacijo ta čas ni videti. Seveda ima opozicija v rokah nekaj orodij zanjo, ki jih že uporablja, a to (še) ne more bistveno spremeniti stvari. Najbrž bo treba stisniti zobe in preživeti še nekaj časa z defektnim oblastnim aparatom, potem pa računati na to, da se bo volilno telo ob tej nesrečni kupčiji kupljenega videza česa naučilo za prihodnost. Vsemu navkljub namreč reklamacijski postopek za pokvarjen politični mikser v demokraciji obstaja – volitve. Junijske evropske bodo pravšnja uvertura. Če se ne bo sedanja razmajana oblastna stavba vendarle že prej zrušila sama vase.