Na neki šoli je prišlo do hudega fizičnega napada na učenca, na drugi niso primerno reagirali ob pojavu spolnega nasilja, pojavile so se fotografije testov, ki jih starši, prepričani, da se je otroku zgodila krivica, objavijo na družbenem omrežju in jih drugi uporabniki omrežja radi komentirajo.

Saj, zakaj pa jih ne bi? Saj je vendar vsak od nas nekoč hodil v šolo. Včasih se pošalim, da je delati v šoli podobno kot biti politik ali nogometni selektor: vsi točno vedo, kakšen zakon bi moral državni zbor sprejeti, kdo bi v reprezentanci moral igrati na desnem krilu in kako bi bilo treba voditi šolo. Le da se na razpisih za ravnatelja ponavadi ne tare množica kandidatov. A šalo na stran. Prav je, da smo do dogajanja v družbi kritični in šola ni tu prav nikakršna izjema.

Kdor ima bližnji stik s šolo, dobro ve, da v maju in juniju temperatura ne narašča le v ozračju, pač pa tudi v šolah. Tako za učitelje kot za učence sta to dva precej stresna meseca. Do konca šolskega leta je treba pridobiti vse ocene, pripraviti seminarske naloge in govorne nastope, napisati vsa poročila in drugo (ne)pomembno birokratsko solato, opraviti številne razgovore z učenci, starši, sestanke z učitelji ... Do konca šolskega leta je treba narediti vse! Tako ni čudno, da je v šolah vse bolj vroče. Letos bi sicer lažje kot z naraščanjem temperatur zadnje tedne šolskega leta opisali s katerim od manj prijetnih vremenskih pojavov, npr. s poplavo ocenjevanj in drugih obveznosti. Učitelji in učenci imamo včasih občutek, da nas bo zasul plaz ali odnesel hudournik. V takih trenutkih je še kako dragoceno, če nam uspe najti kakšno vejo drevesa, ki trdno stoji; če učenec najde učitelja, ki ga razume in spodbudi; če učitelj najde sodelavca, ki ga posluša in razvedri. Takrat eni in drugi ugotovimo, da nas je prizadela le vsakoletna nevihta ob koncu šolskega leta, ne pa kakšen tragičen vesoljni potop.

Pa vendarle šolski hodniki pišejo tudi tragične zgodbe. Učitelji zaradi njih izgubljajo voljo do učiteljskega poklica, nekateri učenci pa celo izgubljajo (in žal tudi izgubijo) voljo do življenja. Nekateri se soočajo s hudo boleznijo, drugih je strah groženj z nasiljem, tretji nasilje vsakodnevno doživljajo. Pretepeno telo, zlorabljeno dostojanstvo, krvava duša. Vse to najdemo v šolah. To nas ne sme preveč presenetiti, saj živimo v družbi, kjer goljufije in zlorabe moči niso kaznovane; kjer je bolj pomembno, kako se pišeš, kot kako pišeš svoje življenje; in kjer konec koncev življenje samo po sebi postaja vse manjša vrednota.

Torej šola plove v napačno smer? Šolski sistem je ali ni zavozil natanko toliko, kot je ali ni zavozila naša družba v celoti. Otroci in učitelji v šoli pogosto preživijo več budnega časa kot doma, zato je razumljivo, da vse, kar se pojavlja v družbi, prej ali slej najdemo tudi v šoli.

Šola je ogledalo družbe. In to ogledalo je večkrat umazano, zato se nam upravičeno zdi, da včasih zrcali izkrivljeno podobo sveta. Naloga vsakega od nas, šolnikov, pa tudi učencev in staršev je, da skušamo katero od pack pobrisati. Vsak lahko prispeva k boljši, bolj pravični in bolj življenjski šoli. In vsak k temu mora prispevati. Drugače bo ogledalo vse bolj zapackano, v šolah bo vse več krivic in vse manj učiteljev.

Dejstva, da šola zrcali dogajanje v družbi, torej ne moremo vzeti za izgovor. Skrbeti moramo za boljšo šolo, da bodo iz nje prihajali boljši državljani. In graditi moramo boljšo družbo, ki bo sčasoma odsevala tudi v boljši šoli. Še prej pa je čas za počitnice. Verjamem, da bo pogled na zrcalo družbe po oddihu za marsikoga malo bolj bister.